Zlata Kalifornija: Od razgibanega San Francisca do bleščečega Hollywooda in prijaznega San Diega

1256
Pogled na San Diego z otoka Coronado.
Veličastni most Golden Gate so zgradili pred skoraj 80 leti, ena od različic je predvidevala tudi rumeno-črno barvo (če si predstavljamo kombinacijo ose), a je zmagala današnja oranžna. Most je dolg 2,7 kilometra, zaznamuje pa ga najdaljša mogoča razdalja med temeljnima stolpoma (1,3 km). Med njima so tudi telefoni, ob katerih piše, da »Upanje še obstaja« – za morebitne samomorilce. S tega mosta, ki velja za enega najbolj fotografiranih mostov na svetu, je nekdaj vsak dan skočil en človek.
Veličastni most Golden Gate so zgradili pred skoraj 80 leti, ena od različic je predvidevala tudi rumeno-črno barvo (če si predstavljamo kombinacijo ose), a je zmagala današnja oranžna. Most je dolg 2,7 kilometra, zaznamuje pa ga najdaljša mogoča razdalja med temeljnima stolpoma (1,3 km). Med njima so tudi telefoni, ob katerih piše, da »Upanje še obstaja« – za morebitne samomorilce. S tega mosta, ki velja za enega najbolj fotografiranih mostov na svetu, je nekdaj vsak dan skočil en človek.

»Zlata« Kalifornija zato, ker je pred dobrim stoletjem območje kar buhtelo od prišlekov z vsega sveta, ki so prišli v daljne kraje po svoj kos sreče. O tem, da ji še vedno ne gre slabo, priča visok življenjski standard tako v s turisti bogatem San Franciscu, ki velja za finančno vozlišče države, kot v filmskem Los Angelesu in tudi v najbolj naseljenem pa tudi do morskih turistov najprijaznejšem kalifornijskem mestu San Diego. Kalifornija je nasploh najbolj poseljena med ameriškimi zveznimi državami, poleg filmske industrije pa v njej cveti tudi kmetijstvo in vse bolj tudi tehnološki razvoj, ki ga poganja znana Silicijeva dolina.

San Francisco – ameriško mesto z največ restavracijami na prebivalca

Pogled na znameniti Alcatraz s pomola 39.
Pogled na znameniti Alcatraz s pomola 39.

Zlovešči Alcatraz, živahni pomol 39 z glasnimi morskimi levi, svetovno znani most Golden Gate, opuščeno pristanišče Fort Mason, ki danes med drugim nudi prodajni prostor lokalnim rokodelcem in pridelovalcem sadja in zelenjave, morda največkrat fotografirane hiške – tudi v humoristični nanizanki Polna hiša (Full house) – v soseski Alamo Square pa park Golden Gate, ki med mestnimi parki daleč presega newyorški Centralni park. Vse to in še več ponuja San Francisco – eno od štirih pomembnih mest zlate Kalifornije, ki se razprostira na zahodni obali najbogatejše države na svetu.

Coit Tower, ki ga je dala postaviti bogata mestna dama Lillie Hitchcock Coit, po kateri se stolp tudi imenuje. Do njega menda vodi 400 stopnic, v nekatere so vgravirana imena prostovoljcev, ki so po uničujočem potresu leta 1906 pomagali obnoviti stolp in parkec okoli njega. Meni bo stolp ostal v spominu predvsem po tem, da sem se nadvse ustrašila njegove močne luči ob nočnem pristajanju našega letala, saj sem mislila, da svetloba prihaja iz letala, ki bo zdaj zdaj treščilo v nas.
Coit Tower, ki ga je dala postaviti bogata mestna dama Lillie Hitchcock Coit, po kateri se stolp tudi imenuje. Do njega menda vodi 400 stopnic, v nekatere so vgravirana imena prostovoljcev, ki so po uničujočem potresu leta 1906 pomagali obnoviti stolp in parkec okoli njega. Meni bo stolp ostal v spominu predvsem po tem, da sem se nadvse ustrašila njegove močne luči ob nočnem pristajanju našega letala, saj sem mislila, da svetloba prihaja iz letala, ki bo zdaj zdaj treščilo v nas.

Ko sem razmišljala o obisku zahodne obale Združenih držav, je bila pot v San Francisco kar samoumevna. In tu je treba priznati, da imajo Američani neverjetno dober piar, kajti ko sem obiskala to mesto, sem ugotovila, da si želim med prvimi stvarmi ogledati most Golden Gate, ki sem ga nato tudi prehodila in fotografirala z vseh mogočih zornih kotov, žal pa nisem našla tistega kotička pod njim, kjer v kriminalkah vedno najdejo trupla. Šele ko sem bila ob njem, sem si prebrala, da gre pravzaprav za svetovni presežek med mostovi, saj sta stolpa na mostu na največji mogoči medsebojni razdalji za tako velik most, pa tudi raztezata se daleč v nebo, tako da v meglenih dneh, ki jih je v San Franciscu precej, njunih vrhov sploh ni videti.

V parku Golden Gate, ki je manj znan, a neprimerljivo lepši od newyorškega Centralnega parka, so poleg botaničnega vrta in kalifornijske akademije za znanost tudi japonski čajni vrt in številna jezerca.
V parku Golden Gate, ki je manj znan, a neprimerljivo lepši od newyorškega Centralnega parka, so poleg botaničnega vrta in kalifornijske akademije za znanost tudi japonski čajni vrt in številna jezerca.

Obala, ki me je vodila do mosta, je bila z drobnim peskom in številnimi tekači, kolesarji in srfarji prav tako izjemna, še zanimivejšo jo je pa naredilo dejstvo, da jo sestavljajo tudi dišeči habitati, bogati z rastlinjem in pticami, večkilometrska promenada pa se sklene z nekdanjim letalskim središčem Crissy Field, ki je bilo izjemnega pomena med drugo svetovno vojno. Pa tudi številni pomoli, ki sem jih obiskala, so igrali pomembno vlogo v vojnem obdobju. Tako denimo na nekem lahko vidimo eno od zadnjih dveh vojaških ladij ter vojno podmornico, številni plakati pa pojasnjujejo tudi vlogo ameriških gospodinj v tistem času. Ob vsem tem ni težko sprejeti takratnega razmišljanja ameriške javnosti, da je vojna nekaj naravnost herojskega, vojaki pa nosilci tega junaštva.

Veličastna mestna hiša. Pred njo preživljajo noči pa tudi dneve brezdomci iz San Francisca.
Veličastna mestna hiša. Pred njo preživljajo noči pa tudi dneve brezdomci iz San Francisca.

Med pomoli gotovo največji vtis pusti pomol 39 (Pier 39), ki ga sestavlja največje število restavracij in trgovin domačih ponudnikov, dodatna atrakcija pa so tudi glasni morski levi, ki se stiskajo (po svoji volji) na plavajočih lesenih deskah. Na pomolu je izjemen utrip, ki ga ustvarjajo množice obiskovalcev, živa glasba in celo odličen rock iz Hard Rock Caffeja. Izjemen razgled na nekdanji zapor Alcatraz je le pika na i.

Bivanje v San Franciscu razvedrijo prijetne kavice, okusna hrana in živahno dogajanje. Na fotografiji ustvarjalni sejem v pristanišču Fort Mason.
Bivanje v San Franciscu razvedrijo prijetne kavice, okusna hrana in živahno dogajanje. Na fotografiji ustvarjalni sejem v pristanišču Fort Mason.

Nedeljski sprehod med pomolom 39 in mostom Golden Gate je popestril tudi postanek v prav tako nekdanjem vojaškem pristanišču Fort Mason, ki je danes dom številnih trgovinic, ena največjih hal v pristanišču pa je bila na dan mojega obiska tudi prizorišče največjega ustvarjalnega sejma mladih domačih ustvarjalcev, kar sem jih videla. Na prostem je bila ob istem časa tržnica, kjer je bilo mogoče nakupiti živila, predvsem sadje in zelenjavo, kalifornijski kmetje pa so prodajali tudi cvetje, med, meso in mlečne izdelke. Vse skupaj je polnil čudovit glas country pevke, ki je ob brenkanju na kitaro vidno zabavala predvsem najmlajše obiskovalce. Ti so se ob zvokih kitare tudi zavrteli.

Še en od najbolj fotografiranih delov San Francisca – viktorijanske hiške v soseski Alamo Square.
Še en od najbolj fotografiranih delov San Francisca – viktorijanske hiške v soseski Alamo Square.

Meni pa je obisk tržnice polepšal mladi kmet, ki mi je ob nakupu nektarine in marelice – potrebovala sem le po en kos za skromno malico – z nasmehom dejal: »Just pay it forward!« Vseeno sem mu potisnila v roko dolarski bankovec.

Če sem si o San Franciscu pred obiskom prebrala, da je mesto z največ restavracijami na prebivalca v ZDA in da nudi prostor največji kitajski četrti (chinatownu) na Novi celini, pa sem nekako spregledala, da je to tudi precej hladno mesto, ki ga tudi poleti rad biča močan veter (tudi zato je most Golden Gate poseben primer mosta, ki kljubuje takšnim razmeram, da potresne ogroženosti niti ne omenjamo). Med mojim obiskom sredi julija je celo zoprno deževalo, tako da sem se bolj kot s sladoledom sladkala (in grela) z metinim čajem.

Utrinki razgibanega San Francisca.
Utrinki razgibanega San Francisca.

Poleg čajčkanja pa si bom zapomnila tudi sproščeno kofetkanje v italijanski četrti (Little Italy), neposredno ob kitajski četrti, kar je še dodatno popestril preplet različnih jezikov, od seveda kitajskega prek ruskega do filmske italijanske angleščine, ki so jo »razvili« v Ameriko preseljeni Italijani, ki so tu navadno odprli svoje kavarne in picerije.

Utrinki razgibanega San Francisca.
Utrinki razgibanega San Francisca.

Da je multikulturnost v San Franciscu že domala pravilo, lahko potrdi tudi zanimivost, da mi je v prijetni kavarnici Caffe Greco s kavo Illy vselej postregel mehiški natakar. In prav med tem, ko pišem te vrstice, se za sosednjo mizo glasno pogovarjata in zabavata dve kitajski najstnici.

Utrinki razgibanega San Francisca. Med obiskom Kalifornije je to mesto name naredilo največji vtis.
Utrinki razgibanega San Francisca. Med obiskom Kalifornije je to mesto name naredilo največji vtis.

Moj obisk San Francisca pa ni zaznamovalo le uživanje ob kavicah, sladoledu in čaju, ampak tudi ogromno hoje. Mesto sem se namreč odločila spoznati peš in k sreči je temu tudi zelo naklonjeno (walkable). Čeravno nisem imela sreče s karto za obisk Alcatraza (kupiti jo je treba že kar kakšna dva, celo tri tedne prej), pa sem imela priložnost napraviti desetine kilometrov od mostu Bay Bridge do mostu Golden Gate pa od pomola 39 do parka Golden Gate, pred katerim sem se ustavila tudi v soseski Alamo Square, kjer se kar malce skrivajo viktorijanske hiške, ki so menda ene najbolj fotografiranih stvari v tem mestu. Sama se jih sicer najbolj spomnim iz priljubljene humoristične nanizanke Polna hiša (Full house), ki sem jo oboževala kot otrok. No, malce razočarana pa sem bila, ko sem videla, da v živo niso videti prav dobro oz. morda vsaj ne več, saj sta tudi od Polne hiše danes že več kot dve desetletji.

San Francisco je zagotovo mesto nasprotij – podobno kot druga ameriška mesta, ki sem jih imela priložnost videti. Na eni strani blišč in napreden način življenja (v aktualnem času je to eko in bio pa zeleno in trajnostno, kar je zaznati v opevanju lokalne in nepredelane hrane in neštetih tekačih), po drugi pa številni brezdomci živijo kar na ulici. Ti v največjem številu nočijo kar pred veličastno mestno hišo (ko sem šla mimo, je enemu iz žile celo štrlela injekcija), nedaleč od ploščadi, v katero so – da je ironija popolna – vgravirane plemenite besede o pomenu človekovih pravic in dostojnega življenja. Pohajkovanje po mestu občasno zmoti tudi vpitje katerega od revežev, ki živijo v nekem drugem svetu. Žalostno, a resnično.

Hollywood – med najbogatejšimi mesti na svetu, a beda le centimeter stran

Hollywood – v začetku 19. stoletja le obljuden kraj, ki se je začel razvijati s filmsko industrijo, ki je tu našla mesto tudi zaradi večinoma sončnih dni. Na fotografiji je daleč na hribu napis Hollywood, ki je imel nekdaj poleg še besedo 'land', kot Hollywoodland, a je odpadla, prebivalcem pa je bilo novo ime lepše. Z Los Angelesom so se združili le zaradi skupnega kanalizacijskega in vodnega sistema, ki je v tem delu ZDA ključen za preživetje.
Hollywood – v začetku 19. stoletja le obljuden kraj, ki se je začel razvijati s filmsko industrijo, ki je tu našla mesto tudi zaradi večinoma sončnih dni. Na fotografiji je daleč na hribu napis Hollywood, ki je imel nekdaj poleg še besedo ‘land’, kot Hollywoodland, a je odpadla, prebivalcem pa je bilo novo ime lepše. Z Los Angelesom so se združili le zaradi skupnega kanalizacijskega in vodnega sistema, ki je v tem delu ZDA ključen za preživetje.

Če je San Francisco prikazal, kako se lahko na istem mestu prepletata človekov prestiž in izguba dostojanstva, pa je Hollywood, podobno kot Los Angeles (t. i. ‘mesto angelov’), popolni sinonim za to. Mesto, ki od začetka minulega stoletja spada pod upravo in območje Los Angelesa, je sicer nekoliko oddaljeno od slednjega, in morda je prav ta oddaljenost – kljub omenjeni skupni točki – kriva za povsem različno podobo obeh mest. Ne moreta se sicer primerjati po velikosti, saj v LA-ju živi več kot 3,8 milijona ljudi (je tudi največje kalifornijsko mesto, čeprav je prestolnica Kalifornije veliko manjši Sacramento), Hollywood pa ima le približno 125 tisoč prebivalcev.

Hiša, v kateri živi Johnny Deep. Na turi smo videli tudi hišo, v kateri je živel filmski Iron Man, danes pa se prodaja za 16 milijonov dolarjev.
Hiša, v kateri živi Johnny Deep. Na turi smo videli tudi hišo, v kateri je živel filmski Iron Man, danes pa se prodaja za 16 milijonov dolarjev.

Še vedno pa je tudi Hollywood mesto, saj navsezadnje nudi ‘prostor pod kalifornijskim soncem’ tudi Beverly Hillsu, ki ima svojo upravo in celo gospodarsko zbornico. Ta je med drugim zaščitila logotip imena Beverly Hills, ki smo ga na vhodu v ta predel lahko sicer fotografirali, te fotografije pa imamo lahko le za osebno rabo, nikakor za objavo. Hollywood ima tudi častnega župana, ki ima le slavnostno, ne pa tudi funkcionalne vloge.

V eni teh stolpnic so snemali nadaljevanko Delo na črno z Bruceom Willisom in Cybill Shepherd.
V eni teh stolpnic so snemali nadaljevanko Delo na črno z Bruceom Willisom in Cybill Shepherd.

Hollywood ne ponuja le čudovitih plaž ob Pacifiku, ki spadajo pod druga mesta (Santa Monica in Venice), širše pa v njegovo pristojnost – ponuja vse, kar si človek zamisli in je povezano s filmom in filmskimi zvezdami. Hollywood je prav zaradi filmske industrije med najbogatejšimi mesti na svetu, zaradi obstranske filmske ponudbe v njem cveti tudi turizem, dokazuje pa tudi, da so Američani resnično guruji fantastičnega piara, saj sam Hollywood na prvo žogo ne očara najbolj.

V tej stolpnici se je odvil prvi film Umri pokončno (Die Hard), prav tako z Bruceom Willisom. Za filmsko eksplozijo so v stolpnici uporabili okna iz strjenega sladkorja.
V tej stolpnici se je odvil prvi film Umri pokončno (Die Hard), prav tako z Bruceom Willisom. Za filmsko eksplozijo so v stolpnici uporabili okna iz strjenega sladkorja.

Sama sem na primer varnostnika pred metrojem vprašala, v katero smer moram do znanega pločnika slavnih, pa me je začudeno pogledal in mi odvrnil, da stojim na njem. Pa sem nadaljevala pot (občasno so jo ‘popestrile’ močne vonjave po urinu) po osrčju Hollywooda, kjer so mi stalno nekaj ponujali, od spominkov »le za pet dolarjev« do fotografiranja z liki iz Vojne zvezd, s transformerjem pa s Spidermanom, mimo je prisopihal tudi preznojeni Superman, in seveda turistične ture z avtobusom, kar sem navsezadnje sprejela (čeprav še nikdar nisem sprejela klasične turistične ture z avtobusom).

Blišč in beda na Rodeo Drivu. Na eni strani znane modne ulice za bogate kupce se baha 1,5 milijona dolarjev vreden kabriolet mladeniča, ki je po očetu nedavno podedoval tudi modno trgovino, kamor prihajajo znane stranke le po naročilu ...
Blišč in beda na Rodeo Drivu. Na eni strani znane modne ulice za bogate kupce se baha 1,5 milijona dolarjev vreden kabriolet mladeniča, ki je po očetu nedavno podedoval tudi modno trgovino, kamor prihajajo znane stranke le po naročilu …

In ni mi bilo žal! Voznik, ki se je izkazal tudi za odličnega animatorja, nam je pokazal, v kateri hiši so posneli film Iron Man – hiša se sedaj prodaja za 16 milijonov dolarjev – pa kje živi Johnny Deep. Bil je tudi tako navdušen nad poldrugi milijon dolarjev vrednim kabrioletom pred modno trgovino na Rodeo Drivu, da je upočasnil in smo lahko fotografirali rumeno-črno vozilo – ponos mladega, komaj 35-letnega, lastnika, ki je nedavno podedoval ogromno premoženje po pokojnem očetu. Med drugim smo spoznali tudi znano trgovino, ki sprejema stranke po predhodnem naročilu. Vse to iz ust zgovornega voznika.

... na drugi strani pa brezdomec po smeteh brska za hrano.
… na drugi strani pa brezdomec po smeteh brska za hrano.

Pokazal nam je tudi, v katerem lokalu je – preden je postal slaven – mladi Brad Pitt delal oblečen v piščanca. Pa v katerem studiu za oblikovanje telesa se je za film Striptiz pripravila Demi Moore. Pa kje so, prav tako pred svetovno slavo, redno kupovali alkohol fantje iz skupine Guns’n’Roses.

Na Beverly Hillsu. Logotip mesta (če se ga spomnite iz nadaljevanke Beverly Hills 90210), ki pozdravi obiskovalca na vhodu v območje, je zaščiten in njegovih fotografij ni dovoljeno objavljati, razen če to dovoli – seveda za ustrezno plačilo – gospodarska zbornica Beverly Hillsa.
Na Beverly Hillsu. Logotip mesta (če se ga spomnite iz nadaljevanke Beverly Hills 90210), ki pozdravi obiskovalca na vhodu v območje, je zaščiten in njegovih fotografij ni dovoljeno objavljati, razen če to dovoli – seveda za ustrezno plačilo – gospodarska zbornica Beverly Hillsa.

Daleč najlepši del hollywoodske ture pa je bil skok v Santa Monico, mestece ob obali Pacifika, kjer počitnikujejo bogati, skupaj z bližnjima Brentwoodom in Westwoodom pa je tudi dom filmske elite, v katero spadajo Arnold Schwarzenegger, Jamie Lee Curtis, Matt Damon, Steven Spielberg, Mel Gibson in mnogi drugi. V Westwoodu je nekaj mesecev živela tudi legendarna Marilyn Monroe, dokler je niso našli predozirane, sedaj pa je tam tudi pokopana in menda je grob poleg njenega že rezerviral oče Playboya Hugh Hefner. Marilyn je sicer krasila tudi eno prvih naslovnic njegove revije.

Santa Monica – čudovito mestece tik ob Pacifiku, kjer počitnikujejo premožni, številni predstavniki filmske elite pa živijo v naseljih Brentwood in Westwood.
Santa Monica – čudovito mestece tik ob Pacifiku, kjer počitnikujejo premožni, številni predstavniki filmske elite pa živijo v naseljih Brentwood in Westwood.

Kopico informacij o slavnih in njihovem življenju pa je (k sreči) dopolnil še podatek, da Beverly Hills leži na naftnem nahajališču. Za Teksasom, Aljasko in Oklahomo je Kalifornija pravzaprav četrta največja proizvajalka nafte v ZDA. Je tudi zelo kmetijska dežela, kar je nekoliko presenetljivo, kajti območje je bilo pred človeškim posegom povsem suho. Prav zato vsepovsod visijo plakati (predvsem na poti od San Francisca do LA-ja), da je treba varčevati z vodo, predvsem zavoljo delovnih mest (sama sem prej pomislila na to, da je voda osnovna človekova dobrina za življenje).

Na fotografiji je utrinek dogajanja ob plaži.
Na fotografiji je utrinek dogajanja ob plaži.

In pri tem sem se spomnila na razvajeno Paris Hilton, ki je na neki predstavitvi lastne linije ustekleničene vode izjavila, da je »kul, če imajo vsi ljudje vodo«. Tu pa spet pridemo do manj srečnih, ki si z vsemi naštetimi delijo kalifornijsko sonce, le da v senci Hollywoodskih gričev, po katerih so posute vile slavnih, brskajo za hrano v smetnjakih. Tudi na Beverly Hillsu in Rodeo Drivu.

San Diego z otokom Coronado – biser kalifornijske obale

Obalo San Diega polnijo vojaški spomini, kot so velike vojaške ladje in na njih vojaška letala, številni spomeniki vojakom ter prikupne trgovinice v t. i. Obalni vasici, ki pa stoji na mestu nekdanjega zapora.
Obalo San Diega polnijo vojaški spomini, kot so velike vojaške ladje in na njih vojaška letala, številni spomeniki vojakom ter prikupne trgovinice v t. i. Obalni vasici, ki pa stoji na mestu nekdanjega zapora.

Ko sem prispela v San Diego, o njem nisem vedela pravzaprav nič drugega kot to, da velja za eno najlepših ameriških mest, in to iz ust ameriških znancev. Prebrala sem, da v njem živi približno 1,3 milijona ljudi, tako da je večji od kalifornijske prestolnice, v njem pa je približno enak delež latinskih in belopoltih Američanov, nekaj malega pa prispevajo še temnopolti. So pa zato prav vsi domačini, s katerimi sem imela opravka, neizmerno prijazni.

Ko sem prvi dan iskala plažo le za počitek, mi je prijazni prodajalec na stojnici v t. i. Obalni vasici, kot se imenuje enkratno opremljen trgovsko-gostinski del ob obali, ki oživi predvsem proti večeru, povedal, da San Diego takšne plaže nima, da pa bom sprostitev našla na otoku Coronado, kamor vozi trajekt.

Na eni najlepših kalifornijskih plaž.
Na eni najlepših kalifornijskih plaž.

Pa sem se odpravila na ta otok, ki je podobno kot Santa Monica v Los Angelesu spet mestece zase. In menda tamkajšnja plaža velja za eno najlepših v Kaliforniji. To rada verjamem, ker je bila obala Pacifika ob legendarnem hotelu Coronado res sanjska. Plavanje sicer – tako kot v Santa Monici – ni mogoče, saj so valovi premočni, pa vendar se osvežitev v oceanu prileže tudi s skakanjem v valove in tudi že s hojo po gladki mokri mivki. Da življenje na tamkajšnji plaži ni dolgočasno, pa skrbijo ne le veseli otroci, ki jim bežanje pred valovi prinaša še poseben žur, ampak tudi vojaška letala, ki pristajajo v bližini plaže (ob preletih plaže so videti prav mogočna) in celo kaj napišejo na nebo (foto 27), helikopterji, ki v bližini vadijo reševanje iz vode, delfini, ki v jatah skačejo iz morja v neposredni bližini obale, in drzni galebi, ki si radi kar sami postrežejo s priboljški obiskovalcev, ko so ti v vodi – zapakirane si pač odprejo.

30Na otoku je izjemno lepo poskrbljeno za obiskovalce, saj v poletni sezoni po njem vozi brezplačen avtobus, ki ljudi s celine, torej iz San Diega, prevaža od trajektov do glavne plaže. No, sama sem imela še izkušnjo z informatorjem, ki je na otoku pomagal turistom in mi ponudil možnost promocijske predstavitve nekega hotela, kjer bi dobila tudi sto dolarjev, vendar je na koncu dodal, da bi morala sneti poročni prstan in se vesti, kot da sem samska. Pa sem se mu le lepo zahvalila in jo raje mahnila na plažo.

Še eno prijazno doživetje je bilo, ko mi je mlada prodajalka v trgovini z oblačili priporočila, naj grem za hlače, ki sem si jih zaželela, a niso imeli prave velikosti, pogledat še h konkurenci čez cesto. V Sloveniji bi se kaj takega najbrž le stežka zgodilo. Višek prijaznosti pa je bil, ko sem na Coronadu nek par vprašala, kje je postaja za avtobus, pa je nemudoma z informacijami prihitela pomagat tudi mimoidoča gospa, ki je prav tako ujela moje vprašanje. Ljudi za pomoč je torej več kot dovolj!

Na fotografiji napis, ki so ga na nebu zarisala letala.
Na fotografiji napis, ki so ga na nebu zarisala letala.

Nasploh pa se v San Diegu ni težko znajti, saj ima dokaj majhno središče (downtown), kjer je bil tudi moj hotel in kjer sem tudi izstopila z vlaka, ki me je pripeljal iz Los Angelesa. S svojim obalnim delom, ki je sicer v veliki meri posvečen ameriški vojaški zgodovini, omenjen pa je tudi napad na Pearl Harbor, pravzaprav spominja na nekakšen kalifornijski Portorož, tako da je morda prav zato občutek domačnosti še toliko večji.

Moj obisk tega mesta pa je popestril tudi festival stripa (comic convention), ki je potekal v enem od luksuznih hotelov, udeležilo pa se ga je menda več tisoč ljudi (iz ust prodajalca, ki je razgreto klepetal ob tem, ko mi je zavijal majico za moža), med katerimi se jih velik del rado napravi v sebi ljubega stripovskega junaka. Tako so moje pohajkovanje po San Diegu začinila srečanja z Batmanom pa z Batgirl, s Spidermanom in norim profesorjem pa z raznimi vesoljskimi liki in celo s fantom, oblečenim v nekakšno vilo. San Diego je tako konec julija postregel s pravo kalifornijsko vročico, s katero sem tudi sklenila svoj obisk zahodne obale ZDA.

Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič

Pričujoča reportaža je bila objavljena v reportažni knjigi z naslovom Od Lizbone do Montreala in San Diega – z dobrim namenom, izkupiček katere avtorica posveča v dobrodelne namene, tokrat konkretno trem domačim fantom, ki že večino svojega otroštva živijo v rejništvu.