Vsi ti praznični božični filmi, kjer sta se partnerja popolnoma oddaljila, nato pa se »čudežno« spet našla, so mi dali misliti. V glavi so se mi odpirala vprašanja ali je res tako čudno, da se partnerja oddaljita in se čez čas, ko se zopet najdeta, lahko ponovno zaljubita? Veliko ljudi pravi, da »pogreta juha« ni nikoli tako dobra kot sveža. Pravijo, da se partnerja nikoli več ne bosta tako ljubila kot sta se ljubila na začetku, da težave ne bodo nikoli izginile med njima in je to samo začasno stanje »blaženosti«. Sama se z vsem tem ne strinjam. Tako iz lastnih izkušenj, kot izkušenj ljudi, ki jih poznam. Res se nikoli več ne bosta ljubila na tisti način, lahko pa se ljubita še bolj, drugače, bolj zrelo in predvsem bolj strastno.
Dejstvo je, da se v življenju sprehodimo skozi različna obdobja in tako kot smo različni mi, je različen tudi naš partner. Enkrat je dobre volje, drugič je tečen, tretjič skrben … Včasih posamezna obdobja trajajo dlje časa kot bi si želeli ali upali priznati, a to še vedno ne pomeni, da pod vsem tem počutjem ni več tistega človeka, ki smo ga vzljubili. Seveda je, le potegniti na plano ga je malce težje.
Predstavljajte si, hodite po ulici z roko v roki s svojim fantom, možem, skratka partnerjem, ko naenkrat zagledate svojega bivšega. V trebuhu začutite metuljčke. Prebudijo se neka čustva za katera ste bili prepričani, da jih ni več, da so z vajinim razhodom umrla. To ne pomeni, da je zdaj on resnično tisti pravi, da se morate k njemu vrniti. Nikakor ne. Je pa to dokaz, da s časoma lahko slabe stvari pozabimo in v nas ostanejo le še dobre. In čisto vsak bivši (če zgodba le ni bila preveč tragična) bi v nas lahko obudil tista stara, lepa čustva, ki pa, da ne bo pomote, niso več stara, ampak so spet čisto nova!
Med mojimi prijateljicami je kar nekaj takih, ki imajo ob sebi partnerje s katerimi so dale skozi leta skupaj čez od raja do pekla in spet nazaj v raj. Tudi moja zveza predstavlja vzpone in padce, moj zakon je vsak dan na preizkušnji, vsak je. Na nas pa je, kako bomo te preizkušnje obrnili – ali obupali, se prepustili slabi volji, slabim navadam, slabim občutkom ali pa zagrizli v kislo jabolko in se lotili reševanja, predvsem pa premagovanja ovir.
Priznati moram, da sem bila sama, pa tudi ženske in moški s katerimi sem se o tem pogovarjala, pogosto na tem, da enostavno odnehaš. Pot te že odnese v drugo stran, proč od partnerja, gledaš ga samo še iz daljave, kot nekaj, kar je pač ostalo zadaj v tvojem prejšnjem življenju. Partner tebe takrat vidi v podobni luči, čeprav tega niti ne opazimo. Veliko ljudi v mojem življenju se je srečalo s takšnimi odtujevanji. A veliko nas je vseeno še enkrat stopilo korak nazaj, preteklo nekaj metrov, kilometrov do točke, kjer je ostal v naših očeh partner in ga ponovno pogledal s tistimi očmi s katerimi smo ga gledali v obdobju, ko smo se dobro razumeli.
Res je težko, ko pridejo težave, ko sami ne vidimo upanja, ko dobesedno tonemo v poplavi nesreče, ponovno zadihati s polnimi pljuči in poiskati tisto ljubezen, ki je nekje globoko v nas. Ljubezen do svojega partnerja. A iz lastnih izkušenj lahko povem, da če nam to uspe, če premagamo ovire, če sprejmemo sebe in partnerja takšnega kot je, če je tudi partner pripravljen na ponovno obuditev ljubezni in bosta za to tudi kaj naredila – JE VREDNO!
Kaj je lepšega kot skozi življenje potovati s človekom:
- ki vas pozna tako dobro, da ste ob njem lahko vi,
- ki vas sprejema takšne kot ste – z vsemi vašimi napakami,
- ki se mu vaše napake zdijo ljubke, vas nanje opozarja s porednimi iskricami v očeh in nasmeškom na obrazu,
- ki se včasih odmakne, ko je slabe volje, ker ne želi tega stresati na vas,
- ki po drugi strani vrta v vas, ko ste čisto na tleh, ker vam želi pomagati,
- ki se bo na ulici ali v družbi postavil za vas, ne glede na to, da morda nimate čisto prav, a vam bo to povedal šele doma, na samem,
- ki vas bo poklical ob devetih zvečer jezen po telefonu, kjer hodite toliko časa, pa ne zato, ker bi vas želel kontrolirati, ampak ga skrbi, da se vam ni kaj zgodilo,
- ki si želi potovanja skozi življenje z vami bolj kot vse na svetu.
Vsaka sveža ljubezen je res lahko izvir mladosti. A vsaka sveže obujena ljubezen dveh, ki sta že skoraj obupala je izvir modrosti. Mladost odide, modrost pa nam pomaga korakati skozi vsa obdobja našega življenja.
Kako obuditi iskrice, pa sem pisala tudi že nekaj časa nazaj v zapisu TUKAJ.
Mateja
