Bliža se izpit, nastop, predstavitev, ki vam predstavlja izziv. Morda ste se na ta dogodek pripravljali dolgo časa, morda pa imate občutek, da ste lovili zadnje trenutke in, da se niste pripravili dovolj dobro. Preden se odpravite na oder oziroma učilnico, pisarno, kjer bo potekal izpit, predstavitev, začutite hitrejše bitje srca, napetost v mišicah, pojavi se stiskanje v trebuhu ali prsih oziroma občutek tesnobe. Dihanje lahko postane hitrejše in bolj plitko, v mislih pa se pojavijo vprašanja, kot so: »Ali sem se dovolj pripravil/a? Česa še ne znam? Ali sem kaj pozabil/a? Ali sem vse pozabil/a?!«.
Med nastopom, izpitom, predstavitvijo se počutite, kot da so vse oči poslušalcev uperjene v vas, vas gledajo s pričakovanjem, ocenjujejo, mogoče celo kritizirajo. Usta postanejo suha, roke potne, glas se zatrese, preplavi vas lahko sram. Čeprav trema v večini primerov mine, ko spregovorimo prve besede in energijo, ki je bila nakopičena v napetosti, preusmerimo v dejanja, lahko vseeno pozabite vse, kar ste želeli povedati oziroma se sploh ne spomnite prvih taktov skladbe, ki jo želite zaigrati.
Strah pred nastopanjem je eden najpogostejših strahov
Trema, kot oblika strahu in tesnobe, je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli doseči želeno oziroma ali bomo uspeli uspešno zaključiti dano nalogo. Večina ljudi je že doživela zgoraj opisane občutke. Strah pred nastopanjem naj bi bil eden najpogostejših strahov pri ljudeh. Trema je naraven pojav in jo občutimo, ko smo pod pritiskom. Zmerna trema pomaga pri tem, da se osredotočimo ter nas prisili, da se na nastop pripravimo. Izkušeni govorci jo imajo celo za nujno spremljevalko dobrih nastopov. Težava se pojavi, če trema preraste v tako močan strah, da človeka ohromi in onemogoči.
Čustva namreč obarvajo naše vedenje. To pomeni: kar razmišljamo in čutimo, vpliva tudi na naš nastop, predstavitev. Kar razmišljamo in čutimo v nekem trenutku, ni samo rezultat zavestnega mišljenja, ampak tudi nezavednih procesov. Lahko se spopadamo s strahovi pred zavrnitvijo, strah, da bi izpadli kot bedaki, se osramotili. Strah pred nastopanjem je lahko tudi posledica slabe samopodobe. Če dvomimo o sebi in se vidimo kot nesposobnega in neprimernega, se pri predstavitvi ali govoru počutimo zelo izpostavljene pred poslušalci in dobimo občutek, da bodo ljudje opazili vsako najmanjšo napako, nas kritizirali in opravljali. Dobra novica pri tem je, da raziskave kažejo, da večina poslušalcev niti ne opazi telesnih znakov, ki kažejo tremo.
Spopadanje s strahom in tremo
Obstaja veliko načinov spopadanja s strahom pred nastopanjem. Prvi način je dobra priprava na nastop. Ko imate pomembno predstavitev in se soočate s stresom, dan poskusite začeti s pozitivnimi mislimi, z dihalnimi vajami, afirmacijami. Vzemite si čas, da se pripravite in oblečete priložnosti primerno ter predvsem tako, da se boste dobro počutili. Prepričajte se, da imate s sabo vse, kar potrebujete. Neodvisno od volje v našem telesu deluje avtonomni živčni sistem. Ta se deli na simpatičnega in parasimpatičnega. Simpatični živčni sistem telo pripravi za akcijo, pa naj bo ta signal resničen ali namišljen. To se kaže v fizičnem odzivu, kot je povišan srčni utrip, spremembe v dihanju, mišična napetost, potenje, itd. Tako smo pripravljeni ukrepati, da se spopademo z nevarnostjo oziroma stresom. Parasimpatično živčevje pa je, ravno obratno, sistem za dolgoročno preživetje. Govorni nastop nas v ničemer življenjsko ne ogroža, telo pa se odzove, kot da bi se srečali s smrtno nevarnostjo in nas pripravi na beg ali celo zamrzne.
Globoko trebušno dihanje, ki je enakomerno, poteka skozi nos (ne skozi usta) in ki popolnoma napolni pljuča, pomaga pri sprostitvi telesa, saj aktivira parasimpatično živčevje. Ko dihamo na opisan način, sporočamo živčnemu sistemu, naj se sprosti. To lahko naredimo tudi z naslednjo vajo podaljševanja izdiha:
- Usedite ali ulezite se, naj vam bo udobno.
- Vdihujte in štejte do 4.
- Zadržite dih in štejte do 2.
- Izdihujte in štejte do 6.
- Premor in štejte do 2.
- Ponovite postopek 6-krat.
Druga preprosta vaja, ki pomaga pri sprostitvi je, da eno dlan položimo na trebuh, drugo pa na prsni koš. Nekaj časa samo trebušno dihamo in opazujemo roki, kako se premikata gor in dol ob vdihu in izdihu.
Srečanje s sramom
Strah pa ni edina sestavina treme. Še globlje v našem jedru tiči sram. Srečanje s sramom in predelava tega čutenja zahteva veliko truda, vztrajnosti in tudi bolečine. S strahom se lažje soočamo, kot s sramom, saj veliko lažje rečemo, da nas je bilo strah, kot da bi priznali, kako zelo sram nas je bilo. Kljub težkemu delu pa je nujno, da sramu ne spregledamo, saj nam le to soočenje omogoči, da gremo naprej. Sram ima svoje korenine daleč nazaj v primarnih odnosih in prav tja moramo pogledati, če ga želimo predelati. Ali smo kot otroci imeli prostor, da se upremo? Ali so starši na poskuse raziskovanja, uporov in ko smo hoteli narediti kaj po svoje reagirali z jezo? Otrok namreč skozi razvoj nujno potrebuje prostor, da se upre, uveljavi svojo voljo. Če starši ob tem ne morejo zdržat in reagirajo z jezo, prezirom ali besom, z otrokom tako pretrgajo stik. Pri sramu tako pravzaprav pogosto pretrgamo stik s samimi seboj, kar se zgodi ravno takrat, ko nas na nastopu preplavi huda trema: zavedanje, da moramo nekaj narediti popolnoma sami, dobimo občutek, da ne bomo zmogli, da nas ljudje ocenjujejo, da ne bomo preživeli. Ponovi se zgodba triletnega otroka, ko želi narediti nekaj po svoje in starš, ki tega ne zmore zdržat, sprejeti, z otrokom pretrga stik.
Kot je bilo že napisano, čutenja oz. naše notranje stanje pomembno vpliva na naše vedenje. Važno pa se je zavedati, da ta stanja niso nespremenljiva, ampak gre le za občutke, ki se v določenih situacijah vzbujajo tudi zaradi različnih izkušenj, ki smo jih doživeli.
Obvladljiva trema oziroma strah pred nastopanjem je nekaj čisto normalnega, običajnega in tudi nujnega. Če ne bi čutili strahu pred tem, kako se bomo odrezali, se na naloge ne bi dovolj pripravili. Takšna trema je motivacija k napredku, učenju novega, izboljšanju.
Pomembno je, da smo tudi ob neuspehih lahko do sebe sočutni. Kadar nismo zadovoljni s sabo, gremo namreč lahko v krivdo ali pretirano strogost do samih sebe: »Nikoli ničesar ne naredim dovolj dobro, moral bi biti boljši, ostali vedno naredijo veliko boljše od mene …«. Sočutje pomeni, da sprejmemo, da je to največ, kar v tistem trenutku zmoremo. Čeprav mogoče nismo zadovoljni, je vsak korak, ki ga naredimo, ko gremo čez svoj strah in sram, ogromen.
Anja Grilc, zakonska in družinska terapevtka-stažistka, Študijsko-raziskovalni center za družino
