Lahko varaš brez slabe vesti?

5992

Pred nekaj dnevi sem se pogovarjala s kolegico, ki je že leta v srečni zvezi, vendar pa ima hkrati nekaj let (nekaj manj kot svojega uradnega partnerja) tudi ljubimca. Tega ne razlaga na veliko okrog, ampak ker sva se včasih veliko družili, sem ena tistih redkih, ki to vem.  Na vprašanje ali nima nič slabe vesti, odgovarja, da ne, da ne počne ničesar narobe. Nekaj dni po najinem zadnjem pogovoru me je poklicala, da ji vprašanje ni dalo miru in je isto vprašala svojega ljubimca. Njegov odgovor je bil enak: ne, nič ne delava narobe. Tudi on je v resni zvezi, s svojo partnerico pa ima otroka.

Vprašanje ali res lahko prevaramo, ne le to, ali res lahko varamo brez slabe vesti mi ne da miru, zato sem kolegico minuli teden peljala na kavo. Sprva je bila začudena, zakaj se kar naenkrat spet toliko družim z njo, glede na to, da sama nikoli nimam časa, a ji je bilo hitro jasno, ko sem ji povedala. In sva se pogovarjali. V nadaljevanju zapisano približno tako kot mi je opisovala ona:

Miša (ime je izmišljeno, iz očitnega razloga): Svojega Žana (ime je izmišljeno, saj njen dragi ne bi bil vesel, če bi ugotovil, da se je znašel v takšni situaciji) imam res rada, ampak po toliko letih se enostavno človek naveliča samo enega kosa mesa. In ko sem se začela zapletati z Martinom (tudi to ime je izmišljeno, saj njegova draga najbrž ne bi bila vesela, če bi se nekoč našla v zgodbi), se mi je to že od samega začetka zdelo organsko. Vmes sem se že vprašala, zakaj nimam slabe vesti in tega ne morem razložiti. Ko sem z Žanom se mi zdi, da je to najbolj naravna stvar na svetu. Enako pa se mi dogaja, ko sem z Martinom. Niti, ko se doma pred ogledalom urejam za zmenek (ja, še vedno jim tako reče!), vmes brez slabe vesti klepetam z Žanom. Včasih mi v šali reče, če se urejam zato, ker grem na zmenek. Jaz se zasmejim nazaj in rečem: ja. Pa sva zmenjena. Seveda se mu ne sanja. Po drugi strani pa – ne vem zakaj in kako, a sem prepričana, da Žan tega ne bi nikoli storil. Niti odobraval. Martin – ta je pa svoja zgodba. Med nama so stvari jasne. Nikoli se nisva pogovarjala, da bi bila kaj več kot ljubimca. Uživava trenutke, ko sva skupaj – če mene vprašaš, gre izključno za telesne užitke, seks – ko se razideva, naju pač ni. Potem se ne slišiva nekaj dni, včasih celo tednov, nato pa spet začutiva, da potrebujeva telesni stik, telesno se pogrešava. Čustveno – mislim, da res ne. In ker tukaj ni vpletenih čustev, tega ne sprejemam kot varanje.

In mene je zanimalo, če je potemtakem že kdaj prevarala.

Miša: Saj tega me je pa najbolj strah. Pred dobrim letom sem se dobesedno zaljubila v sodelavca. Zmešal me je! Nekaj sva simpatizirala, se spogledovala, na službenem izletu sva se poljubila, to pa je bilo tudi vse. Potem se je kar naenkrat začel drugače obnašati, jaz pa tudi. Priznam, me je potegnil, takrat sem imela prvič slabo vest, čeprav nisva niti seksala.

Torej, seks brez čustev zanjo ni varanje. Razumem. Pa me je zanimalo naprej – če bi Žan prevaral njo, kaj bi storila.

Miša: Ojej, a veš, da sem na to pomislila ravno tisti dan, ko si po telefonu vrtala vame, kaj se dogaja! Ne vem kaj bi storila, najbrž nič. V resnici mu ne bi smela težiti, ne bi smela biti ljubosumna, sploh če bi šlo le za seks, recimo na novoletni zabavi ali kaj podobnega. Če bi bilo kaj več kot seks, pa je on taka oseba, da bi mi to povedal z veliko dozo slabe vesti. Ampak iskreno – bi moral biti pa res pijan, da bi to naredil. Nekateri  ljudje tega enostavno nimajo v sebi. Bi me najbrž bolelo, ne bi mi bilo vseeno.

Se strinjam, nekateri ljudje enostavno nimajo v sebi vzgiba za varanje. Nekateri ta občutek in vzgib imajo, mu podlegajo, ampak imajo tudi slabo vest. Spet tretji pa pojma varanje sploh ne poznajo, pač pa seks opredeljujejo kot šport. Ampak, če bi bil seks z nekom drugim res le šport, bi bilo prav, da to povemo svojemu partnerju? Saj, če gremo na pilates, na košarko ali si privoščimo večerni tek, tudi povemo, kam smo šli, kajne?

In še moje zadnje vrtanje, preden me je res grdo, pa tudi zmedeno pogledala (sem imela na trenutke med najino kavo kar občutek, da jo intervjuvam!): Pa bi kaj ukrenila? Bi ga pustila? Bi mu takrat priznala, da tudi ti seksaš z drugimi?

Miša: Pa od kje tebi takšna vprašanja? Ne vem kaj bi naredila, pustila ga ne bi, ne morem biti taka, sploh če bi šlo tudi pri njemu le za seks iz trenutnega vzgiba in ne kaj globljega. In seveda mu ne bi priznala, da tudi jaz seksam z drugimi. To pomeni, da bi postal sumničav in bi se meni izmuznila priložnost za občasne postranske užitke. Ne, ne. Tega mu nikdar ne bom priznala. Ga imam preveč rada, da bi ga izgubila.

Pa sva bili zmenjeni.

Zgodbo sem zapisala približno po spominu, seveda z malce moje besedne domišljije, povzetek pa je takšen kot je pripovedovala kolegica. Ko greva naslednjič z »Mišo« na kavo, bom vzela s seboj diktafon, če mi bo le pustila snemati 🙂

Mateja