Zakaj ne maram službe, ljubim pa svoje delo?

1544

Si predstavljaš, kako je hoditi v neko službo, kamor te že zjutraj, ko odpreš oči, ne vleče, ko si tam, pa stalno pogleduješ na uro, kdaj jo boš lahko pihnil skozi vrata na beli dan? Po možnosti se moraš še “požigosat” ob vsakem prihodu, vmesni odhodi – četudi le na kosilo ali pa na zunanji sestanek – pa so že tako manj ali celo nezaželeni.

Foto: Barbara Reya
Foto: Barbara Reya

Jaz tudi ne, pa čeprav bi imela plačo čisto zares vsakega petnajstega v mesecu na računu, stimulacija bi mi bila nekaj samoumevnega pa čeprav bi v sebi dobro vedela, da se nisem čisto nič pretegnila za boljše rezultate, regres in božičnica bi bila tudi del vse samoumevnosti na tem svetu. Zato pa bi v sebi vedela, da ne morem ne kreativno ne čustveno, verjetno niti karierno, kaj šele širše osebnostno, zrasti, potovanja oz. službene poti in širjenje poslovnih znanstev bi bila omejitev oz. morda celo neznanka. Po nekaterih znancih, ki delujejo v takšnih sistemih, sodeč, so tam predvsem zato, ker morajo biti in ne ker bi si tega res želeli zaradi bodisi izživitve svoje ustvarjalnosti ali zaradi želje po super produktivnosti.

Dandanašnji je – hočemo ali nočemo – tovrstnih služb itak manj, v vzponu pa so delovna mesta oz. karierne priložnosti, ki si jih snujemo sami. Tako je – sami. Vsak zase in vsak za sebe, pa naj je to z lastno poslovno idejo, ki prerase v start up podvig, ali pa je to na delovnem mestu, ki smo ga nekako dobili, ampak obseg ali pa globino dela razvili do te mere, da smo dejansko postali nepogrešljivi.

Ko sem bila sama v srednji šoli, sem delovne izkušnje med drugim pridobivala z delom v hladilnici, ki je bilo ne le obdano z večnim hladom, ampak je bilo zelo rutinsko in nezahtevno, na dolgi rok zelo dolgočasno za človeka s kančkom ambicije. To pišem z vsem spoštovanjem do delavk, s katerimi sem imela priložnost delati in ob katerih sem spoznala, da si resnično želim v življenju več kot pa le veseliti se prostih dni, ko jo bom lahko mahnila v kakšne terme oz. nekam na toplo.

Kaj si predstavljam pod »več«, seveda takrat še nisem vedela, po nekaj letih študentskega dela v gostinstvu, ko sem morala ustreči še tako bednim ljudem, ki ob svojih malčkih brez sramu pohotno pogledujejo za natakaričinimi nogami (imeli smo pa tudi nadvse prijetne stranke, da ne bo pomote!), pa se je pojem »več« manifestiral v delu, ki ga človek z veseljem opravlja. To je bila tista želja, po kateri sem začela hrepeneti že v hladilnici oz. če sem iskrena tudi prej, ko sem še kot osnovnošolka pomagala pri prodaji izdelkov iz družinske delavnice na sejmih po Sloveniji. Vselej sem imela rada delo z ljudmi, ampak nesramno zbijanje cen, pogosto cenkanje in s tem razvrednotenje vsakršne vrednosti obrtniških izdelkov so pa tudi že porodili zametke moje želje – želje po ustvarjalnem in cenjenem delu, v katerem bom tudi oz. predvsem uživala.

Nikakor ne obžalujem niti ene delovne izkušnje, ki sem jo pridobila v zadnjih 24-ih letih, še več – hvaležna sem zanje! Samo zaradi njih sem prišla do želje, da bi imela delo iz srca rada, in tej želji že skorajda religiozno sledim. In ko zaznam, da se tudi moje delo občasno prelevi v »službo« (le brez žigosanja, saj za to v malem podjetju k sreči niti nimamo vzpostavljenega sistema), naredim korak nazaj, si dobesedno ukradem uro časa za odklop (največkrat je to s tekom čez drn in strm) in skušam čisto zares zresetirati svoj um, da postane spet ustvarjalnejši in bolj plodovit ter manj ukalupljen. In predvsem, da spet vzljubim delo na način, kot ga znam in ki mi daje občutek vrednosti pa najsi gre za pridobitev novega naročnika ali sponzorja, za uvedbo nove rubrike, za izvedbo še enega kreativnega projekta ali pa za pomembno razširitev poslovanja na nov trg, in to četudi kdaj plača malo zamuja, božičnica pa je odvisna predvsem od uspeha (ekipnega) dela v minulem letu.

In prav to je tisto, k čemur bi skušala sama spodbujat današnje mladce – stremite k prihodnosti, ki bo bogata z delom, ki ga boste imeli radi in ga ne boste zaznavali kot mukotrpno, vsako delovno (tudi manj superiorno) izkušnjo na tej poti pa pozdravite kot mini naložbico v lasten razvoj. Le s tem je lahko naša (skupna) prihodnost zares trajnostna.

Alenka Žumbar Klopčič je glavna urednica in direktorica Energetike.NET, vodilnega energetskega medija v Sloveniji in Jugovzhodni Evropi, ki je začelo tudi program Modri svet za mlade, s katerim spodbuja karierne priložnosti mladih v energetiki. Alenka je tudi pobudnica projekta Tashka – torbica z dobrim namenom, kjer gre za produkcijo unikatnih damskih torbic izpod rok domačih ustvarjalk, del sredstev od njihove prodaje pa se steka v program Modri svet za mlade. Je tudi pisateljica otroških ekoknjigic in ustanoviteljica Srečne hiše za pomoč otrokom iz socialno ogroženih in rejniških družin. Blog je bil objavljen tudi portalu Energija doma