Prva stvar, na katero pomislim, ko se sedaj, v skoraj 7000 kilometrov oddaljeni majhni Ljubljani, spomnim na veliki New York, je živahnost. Pa raznolikost. Nepozabnost. In Starbucks. Pa sproščenost. In rumeni taksiji. Brezčasnost. Pa nebotičniki. In … – New York, po številu prebivalstva največje mesto v Združenih državah Amerike, ki po navedbah Wikipedije spada med t. i. svetovna »alfa mesta«, je zagotovo mesto, kjer besede »dolgčas« ni v splošnem slovarju. To potrjuje tudi zavedanje prebivalcev, ki prisegajo na veličastnost tega mesta, kar ga dela domala brezčasnega.
Eno najzanimivejših spoznanj o »newyorškosti« sem dobila pravzaprav šele na letu nazaj na Staro celino, ko sem sedela med Davidom, mlajšim rojenim Newyorčanom iz Brooklyna, in Terry, Irko, ki je pred nekaj več kot desetletjem zadela »srečko« za stalno bivanje v ZDA in od tedaj živi in dela v New Yorku. Bilo je spoznanje, da ljudje v New Yorku prisegajo na newyorško življenje, in sicer v smislu, da pristajajo nanj ne glede na vse – ker je le življenje v New Yorku!
Terry se morda občasno še ne počuti čista Newyorčanka, med drugim zato, ker rada klepeta s taksisti, ki pa imajo v splošnem izkušnje z manj klepetavimi meščani. Potemtakem sva bili tudi s kolegico, s katero sva skupaj obiskali največje mesto v ZDA, zelo drugačni od Newyorčanov, saj sva z najinim taksistom vso vožnjo klepetali. In izvedeli, da tudi on še kako prisega na življenje v New Yorku, za katerega si je prizadeval vso mladost v rodni Indiji. Po opravljeni diplomi iz informatike je vendarle dobil soglasje staršev za opravljanje magisterija v ZDA. A življenje v New Yorku vendarle ni v vseh pogledih tako sanjsko, saj nama je najin sogovornik kljub vztrajnemu zatrjevanju, da tamkaj čez lužo živi svoje sanje, naposled »priznal«, da živi v stanovanju, primerljivem z veliko omaro (njegove besede!), za kar njegovi starši plačujejo 1400 dolarjev mesečno, sam pa si s štirimi delovnimi nočmi na teden na newyorških cestah služi denar za sprotne stroške, saj so mu k sreči tudi študij plačali starši.
Pogled v brezčasnost
»Bi želela za ceno tako skromnega in hkrati zahtevnega življenja bivati na Manhattnu?« se avtomatsko vprašam. Po hitrem premisleku sklenem, da ne. Tudi svojima zgovornima »letalskima sosedoma« sem povedala, da se pravzaprav z veseljem vračam domov v Slovenijo, ker sem med tednom dni odsotnosti že kar pogrešala goro, na katero jo mahnem vsak drugi ali tretji dan, pa to ne le zaradi narave, ampak tudi zaradi občutka, ko si sam s seboj. Po nekaj tihih minutah, ki pa so mi zelo zgovorno pokazale, da David in Terry sploh ne razumeta, o čem govorim, so ju moje besede vodile v pogovor o tem, kako neopisljiv je pogled na New York z višine.
Tako kot jaz ne morem brez svojih hribovskih podvigov, tako David ne more brez občasnega »skoka« (z dvigalom, pa vendar) na Rockefellerjev nebotičnik. Ta po njegovem ponuja več kakor Empire State Building, kjer je vendarle prevelika gneča (turistov) za biti sam s seboj. Razgled mu ponuja neke vrste brezčasnost, se iskreno zareži. Naravnost fasciniran je bil David tudi nad tem, da Terry gleda na New York iz pisarne v enajstem nadstropju ob eni od glavnih ulic na Manhattnu.
Ko smo že govorili o delovnih mestih, povprašam, ali je res, da Newyorčani delajo domala noč in dan, na kar sem dobila le pritrditev, a potem mimogrede tudi informacijo, da jih ogromno tudi med delovnikom malce »uide« v svet računalniških igric. To pa je vodilo naprej v pogovor o Applovih trgovinah, med katerimi je ena v Velikem jabolku menda odprta kar vso noč.
Od Jabolka do jabolka
Res sva s kolegico naleteli na dve ali tri Applove trgovine, ki jih najbrž sploh ne bi opazili, če ne bi iz njih vela neka posebna energija – ne le električna ob vseh vključenih računalniških napravah, ampak tudi človeška v obliki energičnih prodajalcev oziroma svetovalcev in predvsem kot dobra volja zvedavih obiskovalcev. Ko smo že pri energiji – te je ogromno nakopičene tudi na Times Squaru, in sicer tako v zaslonih, ki nenehno prikazujejo dogajanje na Broadwayu, kot v neverjetnih množicah, ki se valijo skozi ta mestni predel.
Prijetno presenečenje pa videti tudi številne stole in mize, ki so postavljeni sredi tega trga in na voljo komurkoli, da se prosto usede in oddahne ali pa seveda napase oči ob tolikšnem dogajanju. Ravno med najinim obiskom je bil v neposredni bližini postavljen velik bel šotor, v katerem so snemali neko kuharsko oddajo in naključne goste spraševali o njihovih okusih.
Ko smo že pri prehranskih okusih, moram priznati, da s Tanjo nisva mogli skriti presenečenja nad tako številnimi organskimi restavracijami oziroma na splošno nad ponudbo zdrave hrane in predvsem smoothijev, ki se Newyorčanom ponujajo celo za več vogali kot pa ulične hrenovke iz mobilnih prikolic, znanih iz filmov. In ni bila redkost videti mladih – tako fantov kot deklet –, ki so brzeli opravkom naproti z zelenimi napitki v roki. Prav tako so na naju naredili vtis številni športniki v Centralnem parku, kjer imajo tekači in kolesarji celo vsak svojo progo, in to v obe smeri. Če ne bi bilo posebnih semaforjev na najbolj obleganih delih parka, pešci teh prog sploh ne bi mogli prečkati. Filmsko ali ne, ampak pomlad v New Yorku je bila res najlepša prav v Centralnem parku. Najbrž tudi zaradi – dobesedno! – filmske glasbe, ki je prihajala iz inštrumentov nastopajočih v parku: enkrat sta bila to dva odlična glasbenika, ki sta igrala violino in čelo v podhodu v park, ob njunih zvokih pa sta spontano zaplesala tudi ženin in nevesta, ki sta v park prišla s fotografom, da bi s tamkajšnjimi fotoutrinki ovekovečila pomemben korak v življenju; drugič je bil to zbor od sedem do dvanajst let starih singapurskih dečkov, ki je s prikazom v parku napovedal svoj pomemben nastop v eni od velikih glasbenih dvoran tisti teden; spet tretjič je bilo to dekle v rožičastih bulerjih pa s čudovitim glasom, ki ga je spremljal zvok kitare. Nepozabno!
Nepozabna pa so bila (vsaj za naju) tudi jabolka, ki so občasno zasvetila (spet dobesedno!) v naju med sprehodom po ulici Broadway – ta meri kar 24 kilometrov in ponuja tudi velike stojnice s privlačnim sadjem. Jabolka različnih barv in okusov se resnično bleščijo tako, kot da bi bilo vsako posebej zloščeno. In prav res sva se spraševali, ali nimajo zaposlenih tudi za to delo.
Kjer domuje domiselnost …
»… tudi za to delo …« pravim zato, ker sva opazili tudi nekatere poklice in dejavnosti, ki jih v Sloveniji ne srečaš, v drugih evropskih prestolnicah pa najbrž prav tako ne oziroma le stežka. Ne govorim le o poklicnih sprehajalcih psov, ki jih (spet) poznamo iz filmov, ampak tudi o delovanju »vrtca« za pse, stojnic z mobilnimi aparati in gramofonskimi ploščami, pa recimo o mini trgovinici, ki je ponujala le športne kape s ščitki (pri nas takšno športno kapico mimogrede dobiš v kakšni reklamni akciji, ne?).
Pa denimo o uličnih čistilcih čevljev (dobro, to sem videla tudi že na kakšnem evropskem letališču, na ulici pa še ne), o voznikih rikš v Centralnem parku (večinoma temnopoltih z močnim priseljenskim naglasom) in o ljudeh, ki so ob večerih, ko so se delovniki končevali, sortirali odpadke na primerne in neprimerne za reciklažo. Tudi na Wall Streetu. Po eni strani se seveda vprašaš, kako to, da v mestu, iz katerega izvirajo gonila svetovne ekonomije, ni poskrbljeno za tako osnovno stvar, kot je ločevanje odpadkov, a po drugi strani skleneš, da je to morda dobro vsaj za tiste, ki imajo zaradi tega delo – sortiranje odpadkov pač.
Presune tudi dogajanje, ki skoraj že preseže zgolj ulični nivo – na primer spontani glasbeni zbor na Lincolnovem trgu ob svetovno znani glasbeno-umetniški akademiji Juilliard, ki ima tudi sloves najboljše umetniške šole v Ameriki. In prav tako spontano se je ob tem ustavilo veliko število ljudi in – tako kot midve s Tanjo – začelo fotografirati in seveda navdušeno ploskati ob vsakem glasbenem zaključku. Vse to – domiselnost, glasba in aplavz – pa se zopet sreča ob naravnost fantastičnih uličnih nastopih skupin mladih, ki sprva z atraktivno glasbo iz prenosnih medijev pritegnejo množico ljudi, nato iz nje potegnejo nekaj (ne)prostovoljcev in z njihovo pomočjo začnejo početi stvari, ki na trenutke že spominjajo na akrobacije, kot je denimo preskok štirih ljudi v vrsti. Vse to spremlja neke vrste standup zabava pa seveda zbiranje denarnih prispevkov. Ob kar nekaj trenutkih sva s Tanjo pomislili tudi, da bi tamkajšnji ulični nastopači oz. umetniki v majhni Sloveniji najbrž kaj hitro osvojili pozornost javnosti, medtem ko je, kot se zdi, življenje v New Yorku zanje precej bolj neizprosno. A verjetno prav zato potegne iz njih tako veliko: kakovostno glasbo, neverjeten humor in nasploh nepredstavljivo (preživetveno) domiselnost.
Kaj je v New Yorku še vredno ogleda? Poleg Manhattna s Times Squarom in Centralnega parka, ki je z dvema drsališčema in številnimi umetnimi jezeri in spomeniki najstarejši urejen (umetni) park v Združenih državah, še občudovanja vredna javna knjižnica pa Prirodoslovni muzej, ki ponuja (spet filmsko znana) okostja dinozavrov, nekdanja železnica, ki so jo preuredili v zelenico nad mestom, pa Staten Island, na katerega vozi brezplačen trajekt in ki ponuja popoln odmik od živahnega Manhattna, in seveda italijanska četrt (Little Italy) ter kitajska četrt (Chinatown), kjer obiskovalec dobi občutek, da se je resnično znašel v sosednji Italiji ali pa daleč v Aziji.
Obiska je vreden tudi Brooklyn, kjer vlada presenetljivo drugačen utrip kot na Manhattnu, tako ali tako pa ni mogoče spregledati številnih spomenikov napadu 11. septembra in trenutno aktualne gradnje novih dvojčkov. Če konkretno ponazorim, koliko vtisov pusti obiskovalcu mesto, kot je New York, pa lahko omenim, da sem imela pred začetkom pisanja pričujoče reportaže v mislih omejitev na približno 8000 znakov s presledki, na koncu pa sem končala na natanko 13.204 znakih, in to brez podpisov k fotografijam!
Od New Yorka do Washingtona
Seveda nisva pripotovali 6700 kilometrov daleč, ne da bi si ogledali še Washington, ki pa je od New Yorka oddaljen »le« kakšnih 360 kilometrov. In sva jo mahnili na poceni mega bus, ki redno vozi med tema mestoma, kar vzame 4,5 ure. K sreči sva izbrali potovanje med koncem tedna, ko ni bilo nobenih iz filmov dobro poznanih cestnih zamaškov (»rush hour« – to sva doživeli šele na poti na letališče, ko sva resno trepetali, da nama bo letalo do Pariza enostavno odletelo).
Prihod v Washington je pozdravila že znamenita glavna postaja – mimogrede, tudi v New Yorku si je vredno pogledati glavno železniško postajo, ki prav tako »nastopa« v vseh resnih akcijskih filmih –, takoj zatem pa graciozni Kapitol, ki v tem diplomatskem mestu resnično prevzame s svojo arhitekturo in uglajenostjo. Med najinim obiskom je Washington ravno gostil maraton, a najbrž ni bil le to razlog za izjemno visok obisk ljudi z vse države (s Tanjo sva razloge pripisali tudi temu, da si verjetno tudi Američani želijo ogledati svojo prestolnico, in pa čudovitemu vremenu tisti konec tedna, ki je s cvetočimi češnjami že obetalo toplo pomlad). Sva pa ravno med stopicanjem v dolgi in nabiti koloni po poti, ki je povezovala Kapitol pa spomenik Franklinu Rooseveltu in spomenik Abrahamu Lincolnu ter znameniti Washingtonski spomenik, vmes pa je bilo tudi vodno zajetje (kar je dajalo celotni poti še nek dodaten čar), dobili vtis o izjemni raznolikosti prebivalcev osrednjega dela ameriške celine.
Toliko različnih narečij in toliko ljudi različnega videza ter vedenja obiskovalec najbrž le stežka pozabi. Morda pa tudi zato, ker so pomembnosti tega diplomatskega kraja piko na i pridala tudi potniška letala, ki so vseskozi pristajala na bližnjem letališču, in glasni helikopterji, ki so nenehno prekrivali sončno nebo.
Washingtona prav gotovo ne gre pozabiti. Ne le zaradi Bele hiše, ki je – mimogrede – v živo precej manjša, kot se zdi v medijskih poročanjih in v kakšnih politično obarvanih filmih (hočeš nočeš se tujec ob obisku ZDA nenehno srečuje s filmskimi utrinki, ki so mu domači od malih nog), ampak tudi zaradi denimo naravnost glamurozne zabave, ki je potekala sredi belega dne v enem od washingtonskih lokalov v neposredni bližini Washington Posta.
Pa tudi recimo zaradi prodajalke, ki mi je na glavni postaji prodala magnetek za na hladilnik s tipičnimi washingtonskimi motivi, na katerem je pisalo »Made in China«, sama pa je s kolegicami klepetala v nekem bližnjevzhodnem jeziku, kar mi je le še potrdilo že tako močno spoznanje ob prvem obisku ZDA – da je svet povsem globalen. Tako tudi na primer ločevanje na letališčih med potniki znotraj celine in na potnike med celinami, ki so deležni drugačne obravnave, trči ob svojevrsten absurd. Še sreča, da ga tako enostavno zasenčijo fantastični utrinki in vtisi s takšnega nepozabnega potovanja!
Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič
Pričujoča reportaža je bila objavljena v reportažni knjigi z naslovom Od Lizbone do Montreala in San Diega – z dobrim namenom, izkupiček katere avtorica posveča v dobrodelne namene, tokrat konkretno trem domačim fantom, ki že večino svojega otroštva živijo v rejništvu.
