Saj veš, da si tudi ti kapital, kajne? Človeški kapital. Imaš intelektualni kapital, predstavljaš in krepiš svoj socialni kapital, tudi emocionalni kapital je v tebi. Si bogata oseba, a (pre)pogosto nimaš pojma kako to unovčiti In potem drug pojem – zdravo gospodarstvo. Pa tretji – trajnostna rast.
Vse to pogosto slišimo, vsi vemo, da to obstaja, a večina se ne zaveda kako do vsega tega pripeljati. Še več, večina niti ne dojame, da bo za obstoj in tudi napredek ne nazadnje, vse to potrebno spraviti na pravo pot, unovčiti, po domače spraviti »v meso«. Ko to pride iz ust »nemesojedke« … bo že moralo držati 🙂
Moja definicija zdravega gospodarstva (če odštejemo, da v takem ni tajkunov, da ljudje ne kradejo, da … no, saj vemo kaj!) predstavlja, da imamo delovna mesta – ne le najnižje vrednotena, ampak da do ustreznega dela (ne le službe!) pridejo tudi visoko izobraženi kadri, da končno ustavimo beg možganov, izkoristimo intelektualni kapital, ki ga imamo in nehamo le razmišljati o tem, da je treba investirati, zagnati gospodarski cikel, ampak to dejansko naredimo.
Moje stališče je že dolgo jasno – če bomo vlagali, bomo lahko ustvarjali in če bomo ustvarjali bomo za to potrebovali delovno silo in če bomo imeli delovno silo, to pomeni, da imamo zaposlene, ki vsak mesec na račun dobijo plačo. In kaj s to plačo naredijo? Zapravijo! Normalno! Dejstvo je, da vse to pomeni, da bodo izdelke, ki so jih ustvarili (ne nujno v svoji panogi, konec koncev potrebujemo različne produkte vsak mesec), tudi kupili. In če bomo imeli veliko zaposlenih, bo to pomenilo veliko kupcev in naši izdelki (in storitve) bodo prodani. To pa pomeni, da bomo v podjetje spet dobili nazaj denar, ki ga bomo vlagali v produkcijo novih izdelkov in storitev s katerimi bomo ustvarjali nova finančna sredstva za plačilo zaposlenih … Saj je jasno, kajne? Predvsem pa samoumevno.
Že moj še ne štiriletni nečak ve, da moram mamica vsak dan v službo, da bo zaslužila denarčke, da bo lahko kupila hrano, pa kakšno knjigico, igračko, da bosta šla v živalski vrt. Da tudi teta Mateja hodi v službo, da bo zaslužila denarčke, pa oči, pa babi Jana, pa dedi Srečko. Da bo dobil svojo najljubšo čokoladico, da bomo šli na izlet …
Zdaj pa mi povejte, kako lahko še ne štiriletni otrok razume kaj pomeni zagon gospodarskega cikla – dati ljudem delo, da bodo zaslužili, da bodo lahko zapravljali – medtem ko tisti, ki bi to morali početi, prepogosto ne razumejo? Ne zavedajo se, da je potrebno gospodarstvo spodbujati, da je potrebno ustvarjati pogoje, da bodo podjetja lahko zaposlovala, da je treba birokratske ovire zmanjšati do te mere, da bodo tudi mala podjetja sposobna vlagati v človeški kapital in s tem krepila svojo pojavnost na trgu.
Povejte mi ali je čas, da začnemo delovati v obratni smeri, da se vrnemo nazaj k osnovam, tistim katere učimo svoje otroke, ko pa jih moramo spraviti v »meso« pa čisto pozabimo kako to gre?
Mateja