Gradnja, gradnja in še enkrat gradnja. Ta namreč prva ujame oko obiskovalca najbogatejše (in najdražje) evropske države in nečlanice Unije. Hitri gradnji (in očitno učinkoviti, saj tudi z njo kljubujejo gospodarski krizi) pa se očitno čudijo tudi domačini, saj številne objekte – v nekaterih primerih kar cela »poslovna naselja« – med sprehodom po mestu tudi sami prvič vidijo. Vsaj tako je bilo v primeru, ko so nas, skupino Slovenk, skozi Oslo popeljale mlade meščanke …
Draginja. To je druga stvar, ki jo obiskovalec norveške prestolnice spozna, ko ga pot ponese v potrošniško okolje. Če smo za 60-kilometrsko vožnjo od letališča pa do mesta odšteli še po sprejemljivih 20 evrov (oziroma 160 norveških kron) na osebo, pa je zgodba o zapravljanju v mestu povsem drugačna. Gre enostavno takole: hočeš nočeš, zapravljaš! In to veliko. Kepica sladoleda stane 35 kron (4,6 evra), rogljiček brez(!) marmelade 42 kron (dobrih pet evrov), žvečilni gumi 15 kron (dva evra), vozovnica za podzemno železnico 30 kron (štiri evre), dvosobno stanovanje tri milijone kron (okoli 400 tisoč evrov), poletna hiška na otočku ob Oslu pet milijonov kron (dobrih 666 tisoč evrov) in tako naprej.
Plače so seveda temu primerne, saj že povprečna plača znaša približno 3500 evrov neto, a še vedno si lahko Norvežani povsod v Evropi kupijo veliko več kot katerikoli običajni državljan kluba, ki se mu reče Evropska unija. Tudi na domačih tleh pa lahko kupujejo recimo oblačila razširjenih blagovnih znamk, kot so H&M, Zara in druge, po popolnoma enakih cenah kot pri nas.
Svoboda v čevljih …
Ob oblačilih velja omeniti še tretji zaznamek, ki si ga obiskovalec Osla (ali pa kar Norveške na splošno) zapiše v spomin, to je svoboda oblačenja. Ulični stili so tako raznoliki in preprosti, kot da bi človek vstopil v »mali New York«. Videti je seveda tudi poslovneže, pa vendar so tudi poslovni ljudje na »pravcatih poslovnih dogodkih« (na enega sem imela priložnost pokukati tudi sama) oblečeni sproščeno – moški brez kravat in ženske v bolj sproščenih oblačilih kot v kostimih. Kavbojke tudi v poslovnem svetu niso nič nenavadnega.
Pozitivno presenečenje so – verjeli ali ne – celo čevlji! Najstnice in mladeniči na ulici nosijo čevlje, ki spominjajo na obutev moje stare mame, na študentskem festivalu z rockovsko glasbo se je pojavila celo kakšna bluza s čipko. In kar je najbolj glavno: vsem je bilo vseeno za to, kako so videti drugi! Obrazi z nasmeški, prijazne kretnje, pripravljenost ustreči – to so bile odlike zgledne mladeži, ki se je zbrala v znanem parku, kjer je potekal festival. Zgledne zato, ker je kljub uživanju alkoholnih pijač (povečini piva) uživala v mirnem pogovoru s prijatelji, ob 20.30, ko je zadonel še zadnji »komad«, pa je mirno vstala in odšla.
Zdelo se je, kot da na tleh ni ostal niti en cigaretni ogorek, pločevinke in steklenice pa so že prej vestno pobrali mladi in manj mladi predstavniki romske družine, ki je očitno služila denar z njihovo prodajo. Taista družinica je ob zvokih kitar tudi znatno uživala in s plesnimi gibi – sploh starejšega dedka, ki je nosil majico z napisom »Hip-hop je mimo, rock je zakon!« – zabavala mlado publiko. Tista manj mlada, med katero so prednjačile predvsem družinice (tudi istospolne), je sedela višje v parkcu in poleg festivala uživala tudi v peki na žaru pa v igricah, kot sta monopoli in človek ne jezi se.
… in na morskih valovih
Nekateri Oselčani pa so še bolj svobodni, že domala asketski, saj namesto v mestnih stanovanjih bivajo kar na ladjah, ki jih imajo čez poletje privezane v marinah na okoliških otočkih, v službo pa se prevažajo z manjšimi čolniči ali s trajekti, ki vozijo dva- do trikrat na uro, odvisno od časa dneva. Pozimi, ko po mestu pohaja manj ljudi in jih ne motijo gostje obalnih lokalčkov in restavracij, ki jim mraz onemogoča sedenje na prostem, pa ladje enostavno preselijo v mestno marino in se prelevijo v »prave meščane«. Takšno življenje je cenejše, predvsem pa še bolj svobodno in ne dopušča pretiranega potrošništva, pravi Morten, ki se je za takšno življenje odločil že pred dvanajstimi leti, sedaj pa na njegovi Karen (ime ladje) biva vsa štiričlanska družinica, ki si jo je v tem času ustvaril.
In ko nas je popeljal na vožnjo med otočki (na območju mesta je okoli 40 otokov), med katero smo lahko občudovali tako skromne barvite poletne hiške kot prave majhne graščine pa skoraj lahko pomahali tistim, ki so se poletje odločili preživeti kar v šotorih in brez elektrike, je bilo odločitev za življenje na morskih valovih (v resnici je morje ob Oslu prav mirno) prav lahko razumeti. Morda se nekoliko zatakne le pri tem, da bi bila kopalnica v takem primeru (oziroma verjetno odvisno od velikosti »morskega doma«) le v obmorski pisarni, kjer tovrstni Oselčani plačujejo privez oziroma njihove vrste najemnino.
Zvedav duh v zdravem telesu
Ni težko ugotoviti, da so Norvežani tudi zelo dejavni ljudje. Morda zato, ker je Norveška po površni zelo velika (obsega 385 tisoč kvadratnih kilometrov), po številu prebivalstva (približno pet milijonov) pa je malce večja od dveh Slovenij. V Oslu jih živi okoli šeststo tisoč. To pomeni, da so kraji precej oddaljeni in na podeželju je prej videti osamljene hiške kot pa strnjena naselja kot pri nas. Torej morajo ljudje, če želijo priti iz točke A do točke B, opraviti tudi precejšnjo pot.
Kamor jih ne popelje javni prevoz ali osebna vozila – mimogrede, na oselskih ulicah je pogosto videti tudi majhne električne avtomobilčke –, se pač podajo s kolesi. Ta so, podobno kot sedaj v Ljubljani, na voljo za najem po ugodni ceni (za razliko od drugih storitev), tako da si marsikdo niti ne omisli lastnega kolesa, ampak preprosto prisega na ta mestni kolesarski sistem. Sicer pa meščani tudi zelo radi obiskujejo telovadnice oziroma fitnes centre. Pri hrani niso zahtevni; na njihovem jedilniku se poleg rib (poleg naftnega sektorja je izjemno pomembna gospodarska panoga na Norveškem prav ribištvo) radi znajdejo le običajen krompir v oblicah in navadne mesne kroglice pa kakšna mesno-zelenjavna juhica. Tovrstna skromnost na krožniku izhaja iz časov po drugi svetovni vojni, ko je bila država menda povsem na kolenih.
Na splošno se zdi, da Norvežani še niso pozabili časov, ko so jim vladali Švedi in pozneje Danci. Tudi dejstvo, da prestolnica Oslo nima nekega pomembnega starega jedra, ki mestom po navadi vdahnejo dušo, pripisujejo nadvladi nekdaj »posesivnih sosedov«. Ta se je zgodila kljub norveškim osvajalskim težnjam v vikinških časih. Oslo je tako spet postal prestolnica leta 1814, ko je Norveška prekinila zvezo s tedaj dominantnejšo Dansko, današnje ime mesta pa je bilo spet privzelo leta 1924 (prej se je imenovalo Kristiania).
Danes je na svetovni lestvici miru Norveška najmiroljubnejša država na svetu (Oslo je tudi sedež Nobelovega mirovnega centra), med prvimi pa naj bi bila tudi po človekovem razvoju. V pogovoru z Norvežani, ki – mimogrede – vsi po vrsti govorijo angleško, kot bi bili rojeni na Otoku ali na Novi celini, pa ni težko ugotoviti, da v skoraj vsakem od njih živi zdrava mera zvedavosti.
Kot mi je dejala mlada Norvežanka Teressa, gre že skoraj vsak mladi Norvežan vsaj na kakšno študentsko izmenjavo v tujino, če se ne že kar preseli za kakšno leto ali dve. Tudi sama sem spoznala le Norvežane, ki so imeli za seboj bivanje v tujini ali pa so stalno na poslovnih poteh, ki jih vodijo čez mejo. Tako ne čudi (če smo že prej govorili o krompirju in mesnih kroglicah), da na njihovih krožnikih prej kot domača hrana pristanejo testenine po korejsko ali pa zelenjava na žaru z japonskimi začimbami. Tako se mora obiskovalec te čudovite dežele – krasijo jo ne le pisane hiške, prijazni otoki in z nafto bogato morje, ampak tudi gosti gozdovi in številne bistre reke – zadovoljiti s »skromno multikulturnostjo« na krožniku.
Čeprav je večina hrane uvožene (tudi velik del zelenjave v trgovinah, denimo, je ovit v plastiko), pa lahko obiskovalec poskusi njihov ovčji sir, ki s svojo rjavo barvo in sladkobo prej spominja na karamelo.
In če Norvežani presenečajo s svojo skromnostjo – za skromna med evropskimi monarhi imajo celo svojega kralja in kraljico –, pa je Norveška izjemno bogata država, saj zaseda tretje mesto med izvoznicami nafte in tako ponosno stopa za Savdsko Arabijo ter Rusijo.
Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič
Pričujoča reportaža je bila objavljena v reportažni knjigi z naslovom Od Lizbone do Montreala in San Diega – z dobrim namenom, izkupiček katere avtorica posveča v dobrodelne namene, tokrat konkretno trem domačim fantom, ki že večino svojega otroštva živijo v rejništvu.
