Dublin – prestolnica Smaragdnega otoka

3194
Na dan sv. Patrika se skoraj vsi obiskovalci Dublina oblečejo ali si pobarvajo lase na zeleno (tako so se odločili tudi fantje na fotografiji). Sveti Patrik je sicer znan kot glavni zavetnik Irske, ki je po državi v 5. stoletju širil krščanstvo. 17. marca je njegov god, ki ga Irska počasti s štiridnevnim praznovanjem.
Glavna pošta, mimo katere vsako leto 17. marca, na dan sv. Patrika, poteka parada. V notranjosti je spominska plošča, ki govori o razglasitvi Irske republike v tej stavbi med velikonočno vstajo leta 1916.
Glavna pošta, mimo katere vsako leto 17. marca, na dan sv. Patrika, poteka parada. V notranjosti je spominska plošča, ki govori o razglasitvi Irske republike v tej stavbi med velikonočno vstajo leta 1916.

Obiskovalci menda pridejo na Irsko zaradi najrazličnejših razlogov: od tega, da želijo na lastne oči videti pristno zelenje buhteče narave (zato tudi poetični nadimek »Smaragdni otok«) pa poskusiti pristni irski guinness, pokukati v delček bogate keltske zgodovine – četudi morda le tako, da prisluhnejo irski gelščini (to ni isto kot galščina, ki je celinski keltski jezik!), ki jo menda še vedno govori okoli 40 odstotkov odraslih – do tega, da želijo užiti nekaj pristne irske zabave, ki temelji na živahni glasbi in plesu. Tudi in predvsem v prazničnih dneh sv. Patrika sredi marca, ko sem irsko prestolnico obiskala tudi sama …

Irska banka (na fotografiji), končana leta 1739, po skoraj šestih desetletjih gradnje, je bila sprva dom irskega parlamenta, a jo je leta 1802 kupila Irska banka.
Irska banka (na fotografiji), končana leta 1739, po skoraj šestih desetletjih gradnje, je bila sprva dom irskega parlamenta, a jo je leta 1802 kupila Irska banka.

Komaj polmilijonski Dublin sem si sprva predstavljala kot pomanjšano različico britanske prestolnice, toda uradno glavno mesto najzahodnejše evropske države je še kako drugačno. Je »zgolj« edina verzija samega sebe, saj bi ga resnično težko primerjali s katerim drugim razvitim mestom. Že če pokukamo v njegove zametke, se lahko hitro podučimo, da so nekdanjo naselbino ustanovili Vikingi, mesto pa ima najpomembnejšo vlogo na irskem otoku že od srednjega veka. Pri tem velja pojasniti, da je Dublin sicer uradno glavno mesto Republike Irske, v katero pa ne spada tudi Severna Irska (glavno mesto slednje je Belfast), tako da je zanimivo tudi to, da se v Dublinu denimo plačuje z evri, v Belfastu pa s funti.

Dublinski grad je bil več kot 700 let sedež angleške vlade na Irskem, danes pa ga uporabljajo za državne namene, ustoličenje predsednikov in občasna evropska srečanja. Zavzema jugovzhodni kot z obzidjem obdanega normanskega mesta in gleda na že davno izginuli črni tolmun (dubh linn), ki je dal mestu staro irsko ime.
Dublinski grad je bil več kot 700 let sedež angleške vlade na Irskem, danes pa ga uporabljajo za državne namene, ustoličenje predsednikov in občasna evropska srečanja. Zavzema jugovzhodni kot z obzidjem obdanega normanskega mesta in gleda na že davno izginuli črni tolmun (dubh linn), ki je dal mestu staro irsko ime.

Severna Irska je namreč del Združenega kraljestva Velike Britanije, kamor Republika Irska ne sodi. In tako je tudi zanimivo videti najprej televizijski prispevek o paradi na dan sv. Patrika, kjer voditeljica govori v gelščini, nato pa podoben prispevek na drugem televizijskem kanalu, kjer ista voditeljica poroča v angleščini.

Izvor imena mesta irske prestolnice izhaja iz besede dyflin, po irskem izrazu dubh linn, ki pomeni »črni tolmun«, kakor so v 9. stoletju Vikingi poimenovali trgovsko postajo ob reki na vzhodni obali. Štiri stoletja pozneje, ko so mesto zavzeli Normani, je bilo preimenovano v Dublinio, danes pa ga poznamo kot Dublin.

(Pre)divja mladež …

Stolnica Kristusova cerkev je starejša od edinih dveh dublinskih stolnic (poleg nje je to še stolnica sv. Patrika). Zanimivo je, da je tako, kot je obnovo stolnice sv. Patrika financirala bogata družina Guinness, obnovo Kristusove cerkve v 19. stoletju plačal izdelovalec viskija Henry Roe. Stolnico je sicer že leta 1038 ustanovil nordijski kralj Silkenbeard. Kljub dvema protestantskima stolnicama je Dublin pretežno katoliško mesto.
Stolnica Kristusova cerkev je starejša od edinih dveh dublinskih stolnic (poleg nje je to še stolnica sv. Patrika). Zanimivo je, da je tako, kot je obnovo stolnice sv. Patrika financirala bogata družina Guinness, obnovo Kristusove cerkve v 19. stoletju plačal izdelovalec viskija Henry Roe. Stolnico je sicer že leta 1038 ustanovil nordijski kralj Silkenbeard. Kljub dvema protestantskima stolnicama je Dublin pretežno katoliško mesto.

Obisk Irske pa ne zagotavlja le tovrstne (zgodovinsko in politično obarvane) pestrosti, ampak je v mojem primeru zagotovil tudi zelo močno in nepričakovano spoznanje o zabavi in vedenju sodobne mladeži razvite Evrope. Dekleta in fantje, ki so bili še zelo daleč od polnoletnosti, svojo energijo po večini »vlagajo« v alkoholno rajanje sredi belega dne (pa ne le na praznični dan sv. Patrika), in to na ulicah, železniških postajah, vlakih pa seveda v pubih in pred njimi. Deklice je bilo kljub marčevskemu hladu največkrat videti v neverjetno kratkih hlačkah, nekatere so nosile tudi že poletne majice do popka. Njihovi fantovski vrstniki so jih spremljali kot vrli možje, čeprav so imeli še povsem gladke obrazke, po višini pa dekletom niso segli še niti do ramen.

Utrinki čudovite irske narave na dublinskem obrobju.
Utrinki čudovite irske narave na dublinskem obrobju.

Morda mode irskih najstnikov niti ne bi zaznala, če ne bi nase tako vztrajno sami opozarjali. Ob vožnji z vlakom, kjer sem jih sama srečala največ (in to v več različnih smereh in ob različnih popoldanskih urah), so bili huronsko glasni, na starejše sopotnike se niso prav nič ozirali, nek drobni fantič v moji neposredni bližini pa je le v nekaj minutah prav frajersko popljuval tla sredi vagona. In ko so še s tremi prijatelji zagledali na postaji dva moža, ki sta bila očitno uslužbenca železniškega varovanja, so škatli piva urno porinili pod sedeže, ko pa je vlak odpeljal mimo mož v črnih uniformah, so jima skozi okno bučno kazali sredince.

… v mestu, ki poje in pleše

Custom House ob reki Liffey, kjer med drugim domuje občinska oblast, sicer pa je to tudi najlepša stavba v Dublinu. Med mojim obiskom je pred njo deloval zabaviščni park.
Custom House ob reki Liffey, kjer med drugim domuje občinska oblast, sicer pa je to tudi najlepša stavba v Dublinu. Med mojim obiskom je pred njo deloval zabaviščni park.

Da pa ne bi zaradi nekoliko (pre)divjih mladoletnikov delala krivice vsemu mestu in državi, moram vsekakor omeniti odlično vzdušje na dublinskih ulicah, in to že podnevi. Ob sprehodu po sicer trgovskih uličicah nedaleč od reke Liffey, ki se vije skozi mesto, je mogoče slišati neverjetne pevske talente, ob katerih ni težko tudi malce zaplesati.

Širše predmestje Dublina sega na severu do mesteca Howth in na jugu do Blackrocka.
Širše predmestje Dublina sega na severu do mesteca Howth in na jugu do Blackrocka.

Tako ne čudi, da se nekateri mimoidoči občasno tudi zares predajo njihovim notam. Tudi iz številnih pubov že sredi dneva privabljajo glasni (a nikakor moteči!) toni irske glasbe, po ulicah pa vanje vabijo goste kar v vikinge oblečeni animatorji. Temu se je težko upreti!

Tradicija, ki ne kljubuje napredku

Nekateri pridejo v Dublin zato, da zares počastijo pivo guinness. V muzeju Guinness Storehouse pa lahko izvedo tudi, kako poteka postopek njegove priprave. Na sliki nekaj predmetov v vitrini Guinnessovega bara.
Nekateri pridejo v Dublin zato, da zares počastijo pivo guinness. V muzeju Guinness Storehouse pa lahko izvedo tudi, kako poteka postopek njegove priprave. Na sliki nekaj predmetov v vitrini Guinnessovega bara.

Težko pa se je upreti tudi občudovanja vrednim cerkvam in veličastnim stavbam, ki krasijo Dublin. Tudi zaradi njihove prisotnosti mesto dobi podobo prestolnice, ki ne hiti in uživa v svoji tradicionalni lepoti, hkrati pa ne kljubuje razvojnemu valu sodobnega sveta. Menda je rojstni kraj sodobne Irske že glavna pošta (fotografija 1) ob glavni mestni prometni žili – O’Connell Street.

Sproščeno vzdušje na dublinskih ulicah med drugim zagotavlja veseli utrip iz krajevnih pubov. Enkratni nastopi uličnih glasbenikov ter umetnikov. Na fotografiji ni kip, ampak človek!
Sproščeno vzdušje na dublinskih ulicah med drugim zagotavlja veseli utrip iz krajevnih pubov. Enkratni nastopi uličnih glasbenikov ter umetnikov. Na fotografiji ni kip, ampak človek!

Osebno me je sicer najbolj prevzel pogled na Custom House ob reki Liffey, ki – kot sem videla pozneje v spletnih virih –tudi na splošno velja za najlepšo stavbo v Dublinu. Pozornost pa vzbujajo tudi različni kipi, denimo Molly Malone pa Jamesa Joycea (fotografiji 17 in 18), pa številne cerkve, ki imajo na Irskem sploh drugačno arhitekturno podobo kot drugod po Evropi.

Kip Molly Malone – menda dekleta, ki je ribarilo podnevi in se prodajalo ponoči. Legenda o Molly ni nujno resnična, je pa o njej nastala tudi popularna dublinska pesem. Po legendi naj bi sicer to dekle še zelo mlado umrlo 13. junija 1699, zato je 13. junij razglašen za Mollyjin dan.
Kip Molly Malone – menda dekleta, ki je ribarilo podnevi in se prodajalo ponoči. Legenda o Molly ni nujno resnična, je pa o njej nastala tudi popularna dublinska pesem. Po legendi naj bi sicer to dekle še zelo mlado umrlo 13. junija 1699, zato je 13. junij razglašen za Mollyjin dan.

Čeprav je tudi Irsko močno prizadela finančna kriza, tega ni čutiti v prijaznosti ljudi. Domala vsak Irec v storitvenem sektorju, na katerega sem naletela, je svoje delo opravil z zadovoljnim izrazom in prijazno komunikacijo.

Kip Jamesa Joycea – znanega irskega literata, ki je napisal tudi delo Ulikses, v katerem se na 16. junij glavni junak sprehaja po irski prestolnici. Tako se na ta dan vsako leto najde nekaj ljubiteljev Joyceove literature, ki se poda po pisateljevih korakih skozi Dublin.
Kip Jamesa Joycea – znanega irskega literata, ki je napisal tudi delo Ulikses, v katerem se na 16. junij glavni junak sprehaja po irski prestolnici. Tako se na ta dan vsako leto najde nekaj ljubiteljev Joyceove literature, ki se poda po pisateljevih korakih skozi Dublin.

In če to povežemo z lepimi utrinki, ki jih ponuja narava dublinskega predmestja – mimogrede, Irska ima zelo dobre železniške povezave, tako da je mogoče poceni priti tudi zelo daleč –, je mogoče skleniti, da je prestolnica Smaragdnega otoka zagotovo kraj, ki ga je vredno obiskati ne glede širino novih spoznanj!

 

Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič

Pričujoča reportaža je bila objavljena v reportažni knjigi z naslovom Od Lizbone do Montreala in San Diega – z dobrim namenom, izkupiček katere avtorica posveča v dobrodelne namene, tokrat konkretno trem domačim fantom, ki že večino svojega otroštva živijo v rejništvu.

RELATED ARTICLESMORE FROM AUTHOR