Voziti (skozi življenje) skupaj z mladostnikom

2523

Prejšnji dan sem se na poti na delo pred rdečo lučjo na semaforju znašla za avtomobilom šole vožnje. Mudilo se mi je. Pri speljevanju ob zeleni luči je mlademu vozniku začetniku avto ugasnil in počasneje kot bi sicer, smo zapeljali dalje. Čez par kilometrov sem se (Sreča pa taka, sem si nepotrpežljivo rekla.) zopet znašla za avtomobilom šole vožnje. Vozili smo po omejitvi hitrosti, zdelo se je prepočasi, voznika pred mano sta iskala priložnost za varno prehitevanje. V avtomobilu avto šole je bil najbrž mladi voznik, najstnik ali najstnica. Na sovoznikovem sedežu pa odrasli, ki lahko ob nevarnosti kadarkoli stopi na zavoro ali prime za krmilo. Ob razmišljanju se mi je utrnila zelo dobra prispodoba …

Za otroke radi rečemo, da so naše največje bogastvo. Za mlade: da na njih svet stoji. In tako v resnici tudi je. Vendar le ob odraslih, ki jih znamo usmerjati, biti ob njih, jih učiti ter kdaj tudi »pritisniti na zavoro«, ko je to nujno potrebno. Tudi mi odrasli smo bili nekoč mladostniki in otroci. Naši otroci bodo čez nekaj let, desetletij starši svojim otrokom. Še zdaleč ni samoumevno, da nam življenje velikodušno nakloni izkušnjo starševstva, ki je v svojem bistvu izkušnja brezpogojne ljubezni. Otroci in mladostniki nas vedno znova prebujajo. Z odprtimi rokami nas vabijo, da drug ob drugem globlje spoznavamo svojo notranjost ter se soočamo z ranami in težkimi čutenji lastnega otroštva.

Obdobje mladostništva je obdobje velikih sprememb in stisk. Nič čudnega, saj ga zaznamujejo telesne, hormonske spremembe, spolno dozorevanje, spremembe v čustvovanju, želja po pripadnosti krogu vrstnikov, osamosvajanje od staršev, spoznavanje lastnih poklicnih želja … Ob mladostniku skoraj vedno stisko doživljajo tudi starši, ki se lahko čutijo nemočne, kar je povsem normalno. A ta nemoč je le navidezna, saj imamo prav starši vso moč in odgovornost, da se približamo svojemu mladostniku, da z njim vedno znova iščemo STIK in spoznavamo, kdo pravzaprav je: Kaj so njegove želje, strahovi? V čem je negotov in kaj ga prizadene, v njem zbuja tesnobo? Kako se počuti, ko vsako jutro zgodaj vstaja, da ujame avtobus ali vlak za šolo, tam preživi tudi sedem, osem šolskih ur ter ga poleg vsega še čaka ocenjevanje znanja? Kako se počuti v družbi svojih sovrstnikov, kako v svojem telesu? Kdo je in po kateri poti naj gre v življenju?

Priznajmo, da mladostništvo ni lahko obdobje. Vsekakor pa je lažje ob ljubečih, razumevajočih, rahločutnih, sočutnih starših, ki se trudijo empatično vživljati v svojega otroka, se čustveno uglaševati nanj in se spoštljivo odzivati.

Če mladostnik svojo stisko začne izražati z neprimernim vedenjem, kajenjem trave, popivanjem, neupoštevanjem pravil ipd., starši neredko pomislimo, da smo gotovo nekje zgrešili v vzgoji, da nismo znali postavljati meja in da je takšno nedopustno vedenje našega najstnika klic po tem, da končno postavimo jasne meje. Res je, da je postavljanje meja otroku nujno, saj mu to daje varnost, strukturo ter usmeritve. A prav tako je pomembno, da pri postavljanju meja nismo rigidni in da pri vzpostavljanju pravil spoštujemo mnenje mladostnika.

Mladostniki z neprimernim vedenjem kličejo odrasle v stik

Naj se zdi mladostnikovo vedenje še tako neprimerno, nesramno, nevzdržno in skrb vzbujajoče, pa imajo mladostniki vendarle prav. Namreč v tem, da s takšnim vedenjem kličejo po spremembah v družinskem sistemu in sporočajo svojo stisko. Stiska pa se ne more razrešiti s postavljanjem meja, ki to pravzaprav v resnici sploh niso, če iz strahu in lastnega občutka ponižanosti zaostrimo pravila, ki naj bi se upoštevala in pika: ker smo mi tako rekli, ker smo starši. Ob tem se zgodi namreč to, da svojega otroka (znova) spregledamo.

Povezati se z mladostnikom pomeni začutiti ga

Da bi se stiska razrešila se je potrebno (znova ali končno) povezati s svojim otrokom: ga začutiti v vsej njegovi ranjenosti, stiski ter v tem kar doživlja. Za to pa se je potrebno z otrokom veliko pogovarjati. Odrasli smo tisti, ki smo odgovorni za odnos s svojimi otroki. Mi smo tisti, ki moramo vedno znova iskati stik z njimi, se jim približati, tudi in še zlasti takrat, ko se na prvi pogled zdi, da nas ne potrebujejo in odrivajo stran. V resnici nas naš mladostnik še kako potrebuje in želi si, da zdržimo ob njem ter ga zaščitimo. Iskanje stika z mladostnikom terja veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Lažje nam bo, če se bomo lahko spomnili, kaj smo doživljali, ko smo bili sami najstniki: kaj smo si tako zelo želeli od naših staršev, pa morda v teh željah nismo bili (u)slišani.

Obdobje mladostnika je izredno dragoceno, tako zanj, kot za starše

Naši otroci in mladostniki si zaslužijo ljubezen in spoštovanje. Da jih pospremimo v svet z zavedanjem, da so vredni in da se lahko vedno znova vračajo k nam. Obdobje mladostništva je neizogibno in zelo dragoceno. Lahko je prostor veselja, sproščenosti, razgibanosti ter ponovne povezave s svojim sinom ali hčerko.

In da se navežem na uvod članka: V tem obdobju osamosvajanja smo starši tisti, ki sedimo na »sovoznikovem sedežu«, da vodimo svojega otroka, poprimemo za volan in stopimo na zavoro, ko je to potrebno. In biti ob svojem mladostniku, se pogovarjati z njim, spoznavati njegov svet in njega, ki bo nekega dne sam vozil po poteh življenja …

Tina Mazovec, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino