Odločitev za poklic: mladostnikova ali starševa?

1267

Dijakinja, ki so jo že vsa leta gimnazije zanimali jeziki in je bila odločena, da vpiše študij tujih jezikov, se v zadnjih tednih prijavljanja premisli. Po pogovoru s starši se je odločila, da gre študirat pravo, češ da je to bolj perspektiven poklic in da se jezikov lahko še vedno dodatno nauči. Čeprav so bile vse njene sošolke začudene nad odločitvijo, je ona vztrajala. Res se je vpisala na pravno fakulteto in začela hoditi na predavanja. Prišli so prvi izpiti, ki jih ni zmogla opraviti brez težav. Ponavljala je prvi letnik, a je kljub temu vztrajala, čeprav se ni mogla poistovetiti s tem poklicem … in vse tako do 3. letnika, ki ga je uspešno zaključila. Potem se je v njej nekaj prelomilo in priznala si je, da to ni zanjo. Sedaj je poslušala svojo željo po pedagoškem poklicu. Pustila je študij prava in se vpisala na študijsko smer – razredni pouk …

Odločitev, kje nadaljevati  šolanje, za mladostnike gotovo ni lahka. Informativni dnevi srednjih šol in fakultet so se končali. Osnovnošolci imajo tako do konca marca še čas za premislek, medtem ko dijaki prav zdaj oddajajo svoje prijave.

Srednja strokovna šola ali gimnazija?
Odločitev mladostnika, kateri poklic bo opravljal v življenju, je morda za celo življenje, morda za krajši čas. Največkrat to pomeni začetek njihove poklicne poti. V glavah mladostnikov se porajajo različna vprašanja: Za katero smer naj se odločim, če me obe enako zanimata? Naj vpišem pravo ali ekonomijo, matematiko ali razredni pouk? Ali bom sprejet/a na podlagi svojih točk? Kaj če ne bom sprejet/a?  Ali se lahko kasneje v 1. letniku premisli, če ne bom zadovoljen/na? Kako se bom ujel/a z novimi sošolci? Naj se vpišem nekam, kar sem si že dolgo želel/a ali naj upoštevam mnenje staršev? Naj vpišem smer, ki me zanima, a trenutno ni povpraševanja na trgu dela? Zraven so prisotni občutki strahu in dvomov o prihodnosti. Ne vedo, koga naj bolj poslušajo in komu naj verjamejo …

Pri poklicnem usmerjanju s pogovorom in predavanji zagotovo pomagajo šolski svetovalni delavci. Mladostniki tudi rešujejo vprašalnike, ki jih vodijo in usmerjajo do spoznavanja sebe in do določene poklicne usmeritve na podlagi njihovih interesov in veščin. Vendar tudi vprašalniki in testi velikokrat ne pripeljejo mladostnika do končne odločitve. Mladostniku največ pomeni, če mu je na voljo pogovor odrasle osebe, največkrat staršev, ki ga v teh dvomih slišijo in mu stojijo ob strani. Starši lahko mladostniku iskreno zrcalijo, na katerih področjih ga vidijo močnega in sposobnega (pisno izražanje, matematika, delo z ljudmi, likovna nadarjenost …). Razumljivo je, da so tudi starši polni dvomov in skrbi, kaj bo z njegovim otrokom v prihodnosti in kako bo odločitev o poklicu vplivala nanj. Obenem imajo tudi starši svoja pričakovanja in želje, s katerimi nehote vplivajo na otrokovo odločitev. Pogosto mladostniki povedo: Starša pričakujeta, da grem na to gimnazijo, ker sta že onadva hodila tja. Ali pa: Vsi v družini so zdravniki in pričakujejo, da grem tudi jaz na medicino. Mladostnik je tako poleg svojih notranjih dvomov obremenjen še s pričakovanji okolice in željami svojih staršev, ki jih ne želi razočarati.

Starša bosta svojemu otroku najbolje pomagala pri odločanju, ko se bosta zmožna v sebi umiriti. Umiriti svoje skrbi in strahove. Ko bosta razmejila, kaj so njune želje in kaj mladostnikove, ter dopustila otroku prosto pot odločanja, bo nastal pravi prostor za posluh in oporo. Mladostnik potrebuje umirjena starša, ki mu bosta na voljo za pogovor.

Napačne odločitve ni

Kaj če se otrok narobe odloči? Ali sploh obstaja ta “narobe”? Ali ne gre le za odraslo potrebo po tem, da bi otroke obvarovali pred vsemi nepravilnimi izbirami? Ob vsaki izbiri, ki jo starši prepustijo otroku, se bo le-ta nekaj naučil. Predvsem to, da v dilemah in strahovih ni sam ter da ob starših in kasneje ob ljudeh, lahko vedno prosi in dobi pomoč. Spoznal bo nekaj več o sebi, postajal bolj samostojen in si upal še naprej preizkušati možnosti, ki ga čakajo v svetu. Predvsem pa BO DOBIL IZKUŠNJO PREPOZNATI SVOJE POTREBE IN ŽELJE TER OB TEM BITI SLIŠAN OB STARŠIH. Tako bo lahko samozavestno korakal na trg dela, ki ne zahteva le končane šole, temveč tudi pogumne in iznajdljive osebe. S preizkušanjem različnih področij bo kasneje lahko našel želeno delo, ki danes predstavlja tudi velik del samoizpolnjevanja in osebnega zadovoljstva.

Tako je lahko izbira poklica tudi zelo močna družinska izkušnja. Ko družina eden ob drugem zmore prepoznati želje in strahove vsakega člana posebej ter si ne glede na odločitev stati ob strani.

Petra Mustar, Študijsko-raziskovalni center za družino, zakonska in družinska terapevtka-stažistka