Pregrešne skušnjave, neverjetni izzivi in močna spoznanja … vse to je bilo zame leto 2015

854

Leto 2015 mi je prineslo veliko izzivov. Tistih za katere sem mislila, da se mi ne bodo več ali pa, da se mi sploh ne bodo zgodili. Leto 2015 me je zaznamovalo, mi prineslo dobre in slabe stvari, predvsem pa me je postavilo na močne preizkušnje. Glede na to, da sem trenutno v letu 2016, sicer še malce negotovo zrem v prihodnost, sem zbrala precej moči, predvsem pa nove energije, da sem minulo leto zaključila. Na prvi pogled bolj mirno, kot sem pričakovala. V meni pa divja …

Escape_room-3Če se je minulo leto začelo dokaj stresno in če pravijo, da slab začetek prinaša dober konec, sem verjela, da bo zaključek leta noro dober. No, ni bilo čisto tako. Vsaj ne na vseh področjih. Minulo leto se je res začelo z dobro meditacijo, udeležila sem se ene od seans s Christy, kjer sem dobila izziv – tisto, kar si bomo zastavili v letu 2015, lahko postane dober poslovni načrt. Moram reči, da januarja minulo leto nisem imela pojma, da bom s skupino prijateljev čez nekaj mesecev dejansko v Domžalah odprla sobo pobega. Energy Escape Room je postal naš konjiček, naš otrok (glede na to, da prav noben od nas nima otrok!) in ni nam žal. Ponosna sem tudi, da je naša druga soba nastala po moji knjigi Recept za popoln umor za katero sem menila, da je le enotedenski projekt (tako hitro je namreč nastala), pač delo nekega počitniškega tedna. Všeč mi je, da danes ljudje v njej uživajo v živo.

Osebni izzivi in pregrešne skušnjave

Nov projekt je prinesel številne osebne izzive. Z mojim dragim sva se soočila z demoni preteklosti. Težko je o tem govoriti, veliko je bolečine in grenkega priokusa, ko pomislim, a verjamem, da je tudi to moralo priti, da greva skupaj lahko naprej močnejša. To ugotavljava tudi v najini pogovorih. Ja, resnično se zadnje tedne, mesece veliko pogovarjava. In po dolgih letih uživava v družbi le drug drugega. Noro, kako lahko stvari obrneš na glavo in jih spet postaviš na svoje mesto. Nekoč sva bežala en od drugega, danes komaj čakava, da prideva skupaj. Ponosna sem, da nam je uspelo.

Leto 2015 je bilo leto skušnjav. Takšnih, res močnih. Včasih ne moreš mimo, podležeš. Sicer ti ni žal, veš, da ne bi mogel narediti drugače, da je nekaj pač bilo potrebno v življenju, da greš lahko naprej z jasnejšimi cilji.

Leto 2015 je bilo tudi leto novih spoznanj, novih prijateljstev. Sploh tistih, katerih namen je bil nekaj drugega, pa si nista dovolila preiti mejo, ampak sta iz tega razvila čudovito prijateljstvo. Na ta prijateljstva, ko jih znaš ohraniti v teh okvirih ne glede na vse, smo lahko vsi zelo ponosni. Pri pravih prijateljih je najlepše to, da ne glede na to, koliko časa se ne vidiš, ko prideš skupaj je, kot bi bili ves čas drug ob drugem. Noro uživam v druženju s takimi prijatelji. Začuda ne morem reči, da jih je malo. V mojem življenju je namreč kar nekaj takšnih vezi in nanje sem ponosna. Na vse te ljudi. Enostavno – rada jih imam.

Uspeli izziv: peš iz Kranja v Bohinjsko Bistrico ali 47 kilometrov v 11 urah

V letu 2015 sem spoznala najbolj nore izzive za katere sem bila prepričana, da se jih nikdar ne bom lotila. Nikoli pred tem namreč nisem hodila v hribe, gore.

Soteskanje …

Letos sem se prvič podala tem izzivom naproti in odkrila vse lepote, ki jih premore ozračje nad tisoč, prvič v življenju celo nad dva tisoč metri. Poleti sem prvič začutila zasvojenost s hribolazenjem, ko sem se tudi po večkrat tedensko odpravila na bližnje in daljno hribovje. Nor užitek, moram priznati. V enem trenutku sem osvojitev vrha primerjala s skoraj orgazmom. Prijatelji so se ob tem smejali. Jaz sem pač uživala. Zagotovo pa je bil moj (športni) največji izziv 47 kilometrsko popotovanje, ko sem se v družbi treh športnih kolegov odpravila peš iz Kranja v Bohinjsko Bistrico. Preizkušnja na katero me je kolega nagovarjal dober mesec, ves čas sem dvomljivo gledala vanj, ko je opisoval poti, na koncu pa, nepričakovano pristala na izziv, me je spremenila. Na tej odpravi sem bila v treh letih, odkar jo fantje izvajajo, sploh prva in do sedaj edina ženska. Upam, da se prihodnje leto opogumi še katera!

Prvič na dva tisoč metrih
Prvič na dva tisoč metrih

Še preden sem se nanjo podala, sem si zastavila svoj cilj: v Bohinju sva z možem preživela 5 dni in v petih dneh imela 5 izzivov: en dan preveslati jezero, en dan prevoziti 30 kilometrov s kolesom, en dan preteči okoli Bohinjskega jezera (11,76 km), en dan uživati v soteskanju (canyoninga še nekaj mesecev prej ne bi poskusila za nič na svetu, lani pa sem v njem noro uživala in komaj čakam, da ga ponoviva!) in en dan osvojiti enega od naših dvatisočakov (tokrat je bila to 2014 metrov visoka Debela peč). Vse izzive sem opravila in s tem odprla vrata do največjega …

1. avgusta 2015 zame najlepša tabla :-)
1. avgusta 2015 zame najlepša tabla 🙂

Ko smo se odpravili na 11-urni 47-kilometrski pohod čez hribovje, čez kranjskega Jošta, pa Mohorja, se prvič za slabih 10 minut ustavili šele po skoraj petih urah hoje v Dražgošah pri spomeniku, nato pa nadaljevali pot proti Jelovici, kjer se je uresničilo vse, kar je kolega Gašper napovedal. Najdaljši del poti skozi Jelovico, kjer ni ničesar razen visokih smrek in doooolge sive poti, je bila res pot spoznanja. Pot, ki je bila dolga več kot 25 kilometrov (čez smrekov gozd) je bila res velika preizkušnja, večja kot prvih 20 kilometrov čez hribe. In čeprav sem zadnjih 10 kilometrov hodila s krčem v mečih, čeprav sem se ob prihodu v Bohinjsko Bistrico usedla in sede zaspala na travi, čeprav sem naslednjih 24 ur komaj premikala noge (nato pa že odšla na nov nekajkilometrski sprehod), sem se počutila zmagovalno, kot še nikoli doslej. Tudi zato mi letošnji pohod od Litije do Čateža, ki je dolg »samo« 22 kilometrov, ni predstavljal večjega izziva. Užitek pač. S kolegom Petrom sva postavljala tudi »hitrostni rekord«, pa ne zato, ker bi nama bil to dodaten izziv, pač pa, ker se nama je mudilo po obveznostih naprej, zato se niti enkrat nisva ustavila.

Benjaminovi selfiji s teto Matejo so vedno najboljši :-)
Benjaminovi selfiji s teto Matejo so vedno najboljši 🙂

Leto 2015 je prineslo velike preizkušnje tudi mojim najbližjim – družini. Zdravje, ja, to si vedno najbolj želim, ko pomislim na starše. Pa sestrine ljubezenske težave, vse prevečkrat bolan nečak, ki je naše sonce, naš nagajivček, celo takrat, ko obleži z visoko vročino, iz njegovih očk sijejo nagajive iskrice. Lahko je še tako nagajiv, enostavno ga moraš imeti rad. Sploh, ko me pogleda s svojimi čudovitimi očkami, me objame, mi da poljubček in reče: Oplosti Matejka. To me vedno spravi v smeh.

Ob koncu leta nas je žalostno presenetila tudi stričeva smrt. Našega strica Feliksa s katerim smo bili skupaj komaj slabih deset let (nihče ne ve najbolje zakaj se pred tem niti nismo vsi poznali z njim) je po slabem mesecu dni pokopala bolezen. Še danes nam ni čisto jasno zakaj se je odločil, da se ji prepusti, a njegovo voljo spoštujemo. Smo se pa ob tem vsi zavedli, kako pomembno je, da imamo drug drugega in kako zelo povezana družina smo. In kako veliko vlogo je imel v naših življenjih v zadnjih letih.

Ko bi vsi povečevali najino družino, midva pa še ne … 

DSC_0457Na prvega januarja novega leta sva se po nekaj tednih srečala s prijateljema, njuno družinico in ponovno je padlo vprašanje, kdaj bova sporočila veselo novico. Da ne omenim razočaranega pogleda mojega svaka, ko je na božičnem družinskem zajtrku pričakoval veselo novico o naraščaju, midva pa je še kar nisva dala. Ker meniva, da vse pride takrat, ko je treba in ko se bova sama odločila. In v letu 2015 še nisva bila pripravljena na to. Kako bo naprej … ne načrtujeva, ne napovedujeva, predvsem pa ne prehitevava dogodkov.

Moram pa priznati, da je velik del mojega življenja povezan z mojim delom. Nekateri temu rečejo služba, jaz bi prej rekla način življenja. Ker je minulo leto prineslo številne (nepričakovane, pa tudi pričakovane) izzive, pa tudi nove priložnosti, ki jih bo treba realizirati, zrem v prihodnost s pozitivnim pogledom. Seveda je ob tem tudi dobra mera zaskrbljenosti, a to kaže na resno zavedanje, da biti na trgu pomeni se boriti močneje kot, če ti je vse »položeno v naročje«. In mi smo na trgu. Prav zato se trudimo nove izzive spreminjati v priložnosti, te pa v poslovni in družbeni kapital.

priznaj_logo_h110Moj nemirni duh mi je ob koncu leta prinesel še eno spoznanje, še enega »otroka«. To je naš in vaš portal priznaj.si. S prijateljico sva začutili, da nama manjka pisanja v smislu delitve življenjskih izkušenj in priložnosti z ostalim svetom. Nobena od naju ni pisala bloga in čeprav sama pišem knjige, ne bi rekla, da so te (vedno) izpovedne. Portal je konjiček, ki pa ga ne želiva zapirati, ampak želiva, da postane vaš, da se vsakdo opogumi in deli z javnostjo del sebe, svojih izkušenj, želja, izzivov. Želiva manj naju in več vas. Zato vedno vabiva k sodelovanju nove pisce, blogerje in tiste, ki bi svoje znanje in izkušnje radi delili z drugimi. Ne omejujeva, opogumljava pač.

Skok v leto 2016 …

… je bil miren. Preživela sem ga s tistim, ki ga imam najrajši, z možem. Obiskala sva najbližje, starše. Poklicala najljubše, brate, sestre. Mislim, da sem se po dolgem času počutila, da počnem točno tisto, kar moram in ne tisto, kar od mene na Silvestrovo pričakujejo drugi. Lahko sem bila jaz.

DSC_0818
… ko v gozdu iščeš in najdeš …

Vem pa, da leto 2016 ne bo mirno. Že konec minulega leta je to napovedoval, prihajajo precejšnje spremembe, prihajajo novi izzivi za katere nisem čisto prepričana, če si jih želim v taki obliki, a verjamem, da nam bo uspelo, da jim bomo kos. Kot je dejal Heraklit: Edina stalnica v življenju so spremembe.

V novem letu sebično želim, da:

  • ne bo več toliko skušnjav, ki na preizkušnjo postavljajo mene in moje prijatelje,
  • bom v novem letu lahko omogočila stalno delo vsaj eni, če ne dvema mladima osebama,
  • se bom za pusta končno našemila v skupinsko masko skupaj s prijatelji,
  • si bom privoščila vsaj sedemdnevni dopust brez računalnika (to je zagotovo življenjski izziv!),
  • bom znala poglabljati tiste vezi, ki so mi ljube in pretrgati tiste, ki me dušijo,
  • bodo poslovni izzivi postali poslovne priložnosti te pa poslovni in družbeni kapital,
  • bom dokončala knjigo, ki ji manjka le še pika na i in se hkrati lotila nove, ki je ta trenutek osnutek v moji glavi,
  • bom končno osvojila tiste slovenske vrhove, ki jih v letu 2015 nisem uspela obiskati,
  • bom pretekla in prehodila vsaj dvakrat toliko kilometrov kot v letu, ki je za nami,
  • bom dokončala magistrski študij

To niso zaobljube. To so želje.

Priznam, da me je leta 2016 malce strah. A verjamem, da bomo z glavo na pravem mestu, s poštenim delom in pripravljenostjo se spoprijeti z izzivi in jih uspešno premagati, varno prepluli skozi leto, močnejši kot kadarkoli. Pogum velja!

Mateja