Novoletne zaobljube – kako preseči občutek krivde, ko jih ne uresničimo?

1029

Ob koncu starega leta običajno naredimo obračune sami s seboj: kaj sem v tem letu dosegel, uresničil ali spremenil, koliko alinej iz seznama želja in zastavljenih ciljev sem obkljukal ter koliko mi jih je ostalo? Obenem si radi naredimo nove novoletne zaobljube, ki so pogosto podobne tistim iz prejšnjega leta in nam jih še ni uspelo uresničiti.

Ko naredimo bilanco preteklega leta in opazimo kar nekaj neuresničenih starih zaobljub, kaj hitro lahko zapademo v občutke krivde in samoobtoževanja. Takrat težko najdemo motivacijo za nove izzive, ki bi jih radi dosegli. Si lahko oprostimo, da nečesa iz določenih razlogov še nismo uspeli doseči ali spremeniti? Smo lahko sočutni do sebe? Se zmoremo raje vprašati: kaj lepega se mi je v preteklem letu zgodilo? Za kaj vse sem hvaležen/-na?

Vsakdo lahko zagotovo najde nekaj, za kar je hvaležen: Hvaležen sem, da sem dobil priložnost za novo delo, kljub temu, da je včasih stresno. Hvaležni smo, da v naših krajih ne divja vojna. Nevroznanstveniki so dokazali, da hvaležnost deluje na podoben način kot antidepresivi, ki zvišajo nivo dopamina v naših možganih. Dopamin je živčni prenašalec, ki v nas spodbuja dejavnost, živahnost in dobro voljo. Torej, ob iskanju hvaležnih misli, se v nas že sproži dobro razpoloženje, ki nam da zagon za novo postavljanje ciljev in izzivov. Še bolj koristno je, če se zmoremo vprašati: Komu sem hvaležen/-na? Hvaležna sem: možu, da me razume in me je pripravljen poslušati, ko mi je težko (kljub temu, da se kdaj spreva). Če lahko to hvaležnost izrazimo drugi osebi (partnerju, staršem, sodelavcu …), je to zelo dragoceno, saj pozitivno vpliva na medsebojni odnos. Zadovoljujoči odnosi pa so tisto, kamor se vračamo tudi, ko nam ne gre vse po načrtih.

So napisani cilji res naši?

V svoj seznam novih novoletnih zaobljub pogosto napišemo še stare, neuresničene. Nekaj, kar se nam v letošnjem letu ni izšlo, se bo morda v prihajajočem letu. Takrat je lahko pravi trenutek, da se iskreno vprašamo, ali so ti napisani cilji res naši? Ali nekaj želimo le zato, ker to pričakuje okolica od nas ali ker ne želimo koga razočarati. Morda ugotovimo, da napisana želja ni naša pristna želja in težko sploh naredimo prvi korak v smeri cilja. Ko željo poskušamo bolje začutiti in se ob tem srečati s seboj, bomo jasneje videli tudi pot, kako jo lahko uresničimo.

Čas praznikov – čas za bližino

Prazniki so čas, ki ga želimo nameniti nam najbližjim osebam. Božične večerje s starši in sorodniki, prednovoletni dopust s partnerjem, z otroki, obiski prijateljev … Praznični čas, ko smo skupaj, je lahko zelo lep in nas napolni z veseljem, zadovoljstvom ter nam da energijo tudi za naprej, ko je praznikov konec.

A marsikatera praznična situacija je velikokrat tudi  povod za odpiranje starih ran in prepirov: Na božični večerji se mama vede do svojih odraslih otrok, kot da so majhni otroci in nadzorniško spremlja vsako njihovo potezo, njih pa že duši od neprijetnega vzdušja. Tiho si želijo oditi, a nočejo razočarati mame. Partnerjema, ki sta za praznike več časa skupaj, lahko ta čas prinese nelagodje. Morda sta se v vsakdanu, kjer vsak po svoje hitita, kar malo oddaljila, sedaj ne vesta, kako bi se približala drug drugemu. Čas zapolnita z nepotrebnimi aktivnostmi in tako ne čutita več, kako se v resnici pogrešata. Prazniki se tako dostikrat končajo z občutkom osamljenosti, prezrtosti in žalostjo ob tem, da se zopet nismo imeli lepo.

Konec iztekajočega se leta in vstop v novo leto je tako lahko priložnost, da se vprašamo, kako blizu smo si, kako znamo preživeti čas eden ob drugem ter kako si bližino in pogrešanje znamo izkazati. Zadovoljujoči odnosi so namreč tisto varno pribežališče, kamor se zatečemo, ko ne gre vse, kot si želimo. Kajti v iskrenih, varnih in igrivih odnosih se novoletne zaobljube preoblikujejo v ŽELJE in tako dobijo veliko večji smisel in imajo kot take prav posebno, čarobno moč.

Petra Mustar, zakonska in družinska terapevtka-stažistka, Študijsko-raziskovalni center za družino