O zajčku, polžu in rački ali kako postati najboljši

641

Nisem prepričana, da bom znala natančno obnoviti zgodbico, ki sem jo poslušala na podelitvi diplome, ne bom pa zgrešila njene poante. Sama se je namreč prav pogosto spomnim, v veliko situacijah je dobro vodilo. Kako prepoznavati v ljudeh močna področja, kako graditi na njih in tudi, kako pomembno je za nas same, da odkrijemo, v čem smo dobri. Da se ukvarjamo s tem, kako smo prilezli od točke A do točke B, in se ne primerjamo s tistimi, ki so startali s točke C.

Takole gre zgodba: V razredu so bili polž, zajček in račka. Pri telovadbi so imeli različne ocenjevane discipline: plavanje, skok v daljavo, tek na dolge proge in plezanje na drevo. Zajček je brez večjih predispozicij z lahkoto dosegal vrhunske rezultate pri teku na dolge proge, tudi pri skoku v daljino je presegal sošolca, imel pa je težave pri plavanju in plezanju. Raca je bila z naskokom najboljša plavalka, solidno je skakala in tekla na dolge proge, zaradi plezanja pa je ponavljala razred. Polžek je bil največji revež, a kljub počasnosti je z vztrajnostjo in prizadevnostjo na drevo priplezal hitreje kot sošolca.

zajcek_polz_racaKer so prav vsi imeli svoje slabe discipline in posledično slabe ocene, so ogromno truda vlagali vanje, da bi izboljšali slabše ocene. Zajček in račka sta se vse dopoldneve ukvarjala s plezanjem na drevo, hodila sta k dopolnilnim uram in zaradi prizadevnosti komaj zadostno oceno izboljšala na dobro trojko. Tudi polžku sta se trud in vztrajnost pri odpravljanju šibkosti poplačala, saj mu ni bilo treba ponavljati razreda.

Kljub napredku pri odpravljanju slabosti so bili vsi manj srečni in manj samozavestni. Zajčku je zmanjkovalo časa za poskakovanje, saj ga je plezanje povsem okupiralo, zato je postal povsem povprečen v skoku v daljino. Enako se je dogajalo polžku in rački. Nekoliko sta popravila svoje slabe discipline, a zanemarila tiste, kjer sta bila najboljša in se pogreznila v povprečnost.

In kaj je nauk te zgodbe? Delajmo v večini tisto, kar radi delamo in delamo dobro. Seveda se strinjam, da je treba graditi na sebi, naše minuse spraviti do faze, v kateri lahko dobro opravljamo delo, funkcioniramo v družbi … Nikoli pa ne pozabimo, da ima vsak v sebi nekaj v čemer je dober. Na nas pa je, da svoje potenciale, predispozicije izkoriščamo in se jih zavedamo.

Tinkara