Ali se zavedamo svoje normalne podobe?

779

 

Na tem svetu toliko ljudi in toliko različnih stvari. Vsak človek ima sam s sabo veliko dela, predvsem kar se tiče zunanjega videza. No, še vedno sem mnenja da tukaj ženske zmagamo, se pa najde tudi veliko tipčkov, ki se danes obremenjujejo s tem. Torej, tako ženske kot moški … imamo iste »probleme«.

Se pogledamo v ogledalo in začnemo: Joj, zakaj nimam lepše postave, lepši obraz, manjša ušesa, večje ustnice, lepše barve oči … Resno? Ja, resno. Vendar se mi zdi to žalostno. Na svetu je toliko tistih, ki so že od rojstva priklenjeni na voziček, rojeni z napako, toliko tistih, ki so imeli hudo prometno ali drugačno nesrečo, posledica vsega tega pa je, da so zaradi tega za nekatere stvari prikrajšani. Kaj imam v mislih? Brez rok, nog, brez očesa, pa gluhi, slepi, morda že od rojstva, nekateri šele kasneje, dejstvo je, da so nam lahko le vzor. Sama si realno ne predstavljam, da bi utrpela takšne hude poškodbe. Prav tako se bojim zboleti za hudimi boleznimi, predvsem za rakom. Ta te v primeru, da se ne da pozdraviti več, živega požre. Ne predstavljam si, da bi z danes na jutri oslepela, oglušela, ostala brez roke, noge, karkoli… NE. Niti jaz, niti kdo od mojih bližnjih.

Kaj želim povedati? Da smo lahko tako srečni, da smo zdravi, predvsem da smo celi. Obremenjujemo se, ker nam grejo kilogrami gor (seveda, v primeru res odvečne teže, se tudi začne pojavljati pešanje zdravja), ampak govorim za kilograme v meji normale. Predvsem tiste ženske, ki imajo normalno postavo, ki vedo, da niso debele, pa govorijo; moram shujšati. Pa ljube ženske, a se vam meša? Kam? Shujšate lahko še hudičevo hitro, če potrka kakšna bolezen! Saj vem, vsak naj bo takšen, kot si želi, vendar poudarjam, da nam čisto nič ne manjka. Spoštujem vse tiste, ki dajejo na svoj videz, vendar ne pretiravajte. Zahvalite se tistemu zgoraj, da ste celi, da nimate nobene hujše okvare že od rojstva. Veste kako hudo je gledati nekoga, ki je na vozičku pa te opazuje kako hodiš … On/a ima takrat v mislih: Vse bi dal/a, da bi bil/a na istem mestu, kot oni, ki hodijo. Mi pa gledamo razne »lepotice/lepotce« pa si rečemo, joj da bi bil/a takšen/na. Vidite sedaj razliko? 🙂

V življenju sem videla veliko primerov, ki so trpeli zaradi raznih poškodb in bolezni. Nekateri si niti predstavljate ne, kaj lahko ena bolezen naredi telesu nekoč normalnega človeka. Takšnega kot smo mi danes in lahko smo srečni, da smo »celi« in predvsem zdravi.  Spremljam oddaje na TLC (Nenavadna telesa) … tisti, ki to gledate veste kaj vse vidiš v tej oddaji. Človek, ki že od rojstva ali pa zgodnjega otroštva trpi strašne napake na svojem telesu. S tem živi vse svoje življenje, kljub operacijam, ki so uspešne, da vsaj malo olajšajo preostali del življenja (tukaj še enkrat vsa hvala vsem kirurgom, zdravnikom, ma nasploh celemu zdravstvu na celem svetu!) jim ni lahko. Ker so drugačni, ker vedo, da niso takšni kot zdrav človek. To vpliva na njihovo psiho, saj se obremenjujejo kako jih bo sprejela okolica, kako bodo dobili službe. Zaradi izgleda, ki je od rojstva/zgodnjega otroštva posledica bolezni. Fantek, star 4 leta, od rojstva ni mogel normalno stopiti na noge … na operaciji, ki je bila zelo težka in boleča, so jih zravnali. Fantek, ki je trpel vso to bolečino, napor … pri svojih letih … je zmagal.  Le sanjal je in upal, da bo lahko prvič obul navadne superge in tekal po igrišču s svojimi sovrstniki. To so bile njegove sanje, kaj so pa naše? Da bi bili vsi kot tisti ljudje z naslovnic in TV ekrana, ki so »popolni«. Ali vemo, da je vse predelano? Grdo, res grdo. Pa žal, je pri večini tako. Veste, ob gledanju fantka, kako je jokal od bolečine tudi pri fizioterapijah, sem jokala tudi jaz. Mislim, da na svetu ne boli noben jok tako, kot jok nemočnega otroka, ki premaguje hudo bolezen. To je le en primer, od tisočih!!

Naši problemi? Naredi se mozolj, shujšamo/zredimo se kakšen kilogram, zaboli nas glava, trebuh … in cel hudič. Upam, da dojamete poanto tega zapisa.

Poglejte se v ogledalo, nasmehnite se in samo recite: hvala Bogu, da sem živ in zdrav, normalno razvit človek!!!

Tako zaključujem blog … in grem pred ogledalo 🙂

Larisa