Solzica

860

Stežka vstanem, ko se pozno dopoldansko sonce že poslavlja in so jutranji ptički že zdavnaj odpeli svoje. Ko se po kar nekaj truda privlečem do kopalnice, mi pogled obstane na desni spodnji strani umazanega ogledala. S šminko napisan »LEPA SI« se mi zdi absurden, zato se le namrdnem. A ne zbrišem. Ne vem, zakaj. V levem zgornjem kotu je še vedno prilepljena moja fotka iz študentskih dni, ko se prešernega nasmeha in iskrivih oči smejim v fotoaparat. Na drugi strani aparata je stal on

Zavzdihnem in pogledam naravnost predse. Iz ogledala zre vame upadel obraz z močnimi gubami ob očesnih kotičkih. O sijoči koži in višnjevih ustnicah že več let ni nobenega sledu. Tudi telesno silhueto je zamenjal presušen star žakelj. Premislim si in zob ne umijem; raje grem do hladilnika. V njem nič novega: star paradižnik, obgrizeno jabolko in že rjavkast hruškov sok. Vrata hladilnika nejevoljno zaprem, mine me tudi umivanje zob, raje se kar vrnem v posteljo in zabubim do naslednjega jutra. Pa kaj, če bo zdaj zdaj popoldan; nikamor me ne vleče, nihče me ne čaka. Tudi klica sestri, ki me je klicala včeraj zvečer, ne vrnem. Očetu pa ga dolgujem že teden dni. Ah, pa kaj potem …

***

Spet jutro. Ne, poldne je že. Če me ne bi mati narava tako nujno klicala, bi še malo poležala. V kopalnici pa spet ta pojava. Ta nevzdržna oseba spet strmi vame iz ogledala – in se zgraža. Z levega kota se spet smeji to nasmejano dekle, ki je že zdavnaj popokalo kovčke, z desne že kar grozeče buta vame šminkast napis »Lepa si«. Komu je bilo to že namenjeno? On je to tako lepo zašepetal. »Cuk’r moj si,« pa še lepše. Ampak njega ni že lep čas. Kako dolgo že? Več let bo že. Več kot desetletje pravzaprav …

Zmoti me želodec. Siten je; kruli. Grem do hladilnika. V njem še vedno le star paradižnik, obgrizeno jabolko in že rjavkast hruškov sok. V trgovino bi morala. Ah, jutri. Vrnem se v posteljo. Mine še en dan, ko so ptički odpeli, ko je veter odpihal, ko so igrivi otroci odkričali, ko je poštar odzvonil, ko je telefon odvibriral.

***

Noč je še, ko odprem oči. Spanec je bil težak, že malo nadležen. Vstanem in se odpravim v kopalnico. Ob desni strani ogledala zagledam kozarec, v njem pa dve zobni krtački. V levem zgornjem kotu pogrešim fotko nasmejane študentke. Namesto nje pa v ogledalu zagledam njeno malce zaspano različico. Še sem tu! Čas je na moji strani! In on … mora biti še vedno tu!

Kar poletim do dnevnega prostora – mimo hladilnika. Na kavču spi on. Kakšno olajšanje, kakšno veselje! Potihoma se splazim pod njegovo odejo in se privijem k njegovemu močnemu telesu. Vonj, ki me obdaja, je omamen. Tudi on je zaznal mojega in me čvrsto stisnil. Čutila sva se kot prvikrat, ko sva pred leti spoznala svoji telesi. Še vedno sta isti in še vedno isto čutita. »Cuk’r moj si,« mi zašepeta v uho, ko mi po licu spolzi nežna solzica – solzica, ki kar buhti od spoznanja, kako minljiv je čas.

Lena