V tem zapisu ne želim vsebinsko razpravljati o begunskih in migrantskih gibanjih, še manj o sklicanem referendumu o zakonski zvezi. Povedati pa želim, da me bolijo človeške sodbe, grde in močne besede o nečem, česar ne poznamo, česar najbrž niti ne želimo spoznati, stereotipni opisi, označevanje ljudi na temelju naših predstav in meril.
Mali princ pravi, da v svetu odraslih opis, da je hiša vredna sto tisoč funtov, pomeni več kot natančen in lep opis, da je bila hiša zgrajena z opekami, da ima nageljne na oknu in golobe na strehi … Ko imaš novega prijatelja, te ne vprašajo pomembne stvari: kakšen je njegov glas in ali zbira metulje, zanima jih, koliko je star in koliko tehta. S človeškimi sodbami označujemo celo rastline in živali: rodoviten, škodljiv, koristen, žlahten, na trajnostni razvoj gledamo egoistično z vidika naših potreb in ugodja.
To krivično in površno tehtanje me boli. To narcisoidno in vzvišeno razvrščanje, ki zgolj iz človekove spolne usmerjenosti ali rojstnega kraja presodi njegovo kompleksnost. To poenostavljanje in posploševanje, ki celotni begunski val izenačuje s peščico izstopajočih posameznikov. Izjava enega med njimi je dovolj, da se izrekajo dokončne sodbe o interesih, težnjah, sanjah, željah vseh. Na temelju posameznikove spolne umerjenosti se razsoja o njegovi sposobnosti vzgajati otroka, včasih celo o njegovem duševnem stanju.
Namesto da bi bile vsakomur dane priložnosti, se jih presoja zaradi barve las, maternega jezika, pripadnosti bogovom ali odsotnosti le-te. Za koliko prijateljstev, novih spoznanj in bogastva raznolikosti prikrajšamo sami sebe, ker si ne dovolimo pogledati globlje.
Tinkara
