Od nekdaj sem veljala za pridno, tiho, rahlo sramežljivo deklico. Bila sem pridna v šoli, delala sem domače naloge, imela lepe ocene, kar so opazil doma in učitelji v šoli. Nagrade za prizadevnost, za željo vedeti in znati več, so bile pohvale, odobravanje in tudi različne priložnosti, izkazati se še kje drugje in se naučiti še več. Ni se bilo treba kakorkoli oglaševati, širiti informacij, da sem tako zelo »oh in sploh«. In tudi Facebooka še ni bilo, četudi bi želela vestno beležiti in razglašati vse dosežke in petice.
Da se nisem »metala ven«, sem si vedno štela v plus. Tudi doma so mi dajali lep zgled, da je treba biti zahteven do sebe, a hkrati ostati skromen, da »na prvo žogo« opravljene stvari običajno niso najboljše, da ljudje cenijo, ko nekaj narediš dobro. Tako je načeloma vedno bilo. V tistem majhnem razredu si se lahko uveljavil, nisi bil spregledan, čeprav si se držal bolj zadaj.
Precej dolgo sem verjela, da svet in življenje tako tečeta, in vztrajala. Nekoč se vse obrestuje, občutek, da si naredil kakor najboljše znaš, šteje največ. Nastopačev, ki naredijo vse za svojo porcijo pozornosti, ki se trudijo biti oboževani in opevani, tako ali tako ne maram. Opažam pa, da je vse več patoloških narcisov, odvisnikov od aplavza iz okolice, da to postaja smisel življenja. Včasih se mi zdi, da se v tej lakoti po pritrjevanju izgubljata še pristno obnašanje in vedenje, kdo smo in kaj nas zanima. Učenci hedonizma: primarni motivi niso dejanja sama, ampak zunanji dejavnik, zunanja motivacija.
Pa sem zašla …
Nato sem zrasla, zajadrala v nekoliko širši, večji, drugačen svet, kot je bilo moje vaške okolje, v svet, kjer se moramo prostituirati, promovirati, hvaliti, kjer ne štejejo prav dosti delavnost, natančnost in podobne značilnosti, da dobiš priložnosti. Pravila so se spremenila, biti moraš prodoren, se postavljati zase in za svoje pravice, biti včasih tudi agresiven, večkrat trd in egoističen, kdaj koga tudi prizadeti. Zaradi tega mi je, priznam, v tem svetu včasih težko. Pogosto sem jezna. Jezna, ker dobro delo in vsebina tako malo štejeta, skoraj nikogar ne zanimata, ker so odločilne platnice, embalaža.
Trudiš se, delaš veliko in dobro, odveč ti je izgubljati čas z opisovanjem tega, z oglaševanjem samega sebe. Ko si majhen in uspešen, je ata ponosen nase in mama vsem sodelavka raztrobi, kako čudovit je njen otrok. V velikem svetu odličnost ni dovolj, znati moraš vsaj še pol ure mlatiti prazno slamo, iz enega samega osnovnega podatka skovati bombastično zgodbo, iz vsake opravljene malenkosti narediti zgodbo o suženjskem garanju, odrekanju, žrtvovanju.
Celo pri raziskovalnem delu so bolj kot rezultati pomembni kazalniki, ki velikokrat ne povedo nič bistvenega, pogosto so le statistično poigravanje. Tako kot poklic in znanstveni naslovi ne razkrijejo človeka, še o njegovem znanju včasih ne povedo veliko.
Imam precej prijateljev in kolegov, ki razmišljajo podobno, s katerimi si delimo mladostne vrednote, ki se kljub odličnosti ne znajo prodajati na razgovorih za delo in zato velikokrat ne dobijo priložnosti. Ker se ne cenijo dovolj – ali o tem ne razmišljajo veliko, sploh pa ne razpredajo. Skupaj z njimi se učim biti prodorna, tudi agresivna. Takšna si grem na živce, pogosto mi je nerodno, ko se opisujem in prikazujem kot najboljša, vsevedna in vsemogočna. Ker vem, da nisem takšna, da imam omejitve, da sem zmotljiva. In potem sanjarim o svetu, kjer se vsi zavedamo svojih omejitev, kritično ocenjujemo svoje sposobnosti in si tako delimo delo, da vsakdo opravlja tisto, kar obvlada, v čemer je dober, tistega, ki mu ni dovolj kos, pa prepušča drugim.
Tinkara
