Najin ples

438

Ples je umetnost. Je izražanje in zabava. Za nekoga, ki ples vzame zares, je to lahko način življenja. Plesalec preko plesa izraža svoje notranje občutke in deli svoj svet navzven. V vsakem gibu lahko prepoznamo čustvo – telo govori o neki zgodbi in doživljanju plesalca. Kar se dogaja v duši nekoga, se izrazi skozi njegov um in navzven preko govorice telesa. Gledalec lahko brez besed ve, kaj plesalec želi sporočiti: morda je to sreča, veselje, smisel, samota, lepota, strah, skrivnost, hrepenenje, živost, bolečina…

Ples vedno spremlja glasba in glasba izzove v človeku tudi tiste najbolj skrite in zakrite delčke duše. Glasba in ples sta umetnosti, ki povežeta čustva in razum v celoto človeka, da se lahko izrazi. Ples lahko primerjamo s partnerskim odnosom. Kako partnerjema/zakoncema uspe skupaj plesati skozi življenje in jima je še vedno lepo, doživeto, živo, igrivo, nežno in strastno? Kako sta kot par lahko v ravnovesju in se hkrati, kot posameznika ne izgubita? Ali je to mogoče?

Moškemu je všeč nežna ženska, ženski odločen moški

Si lahko predstavljamo moškega in žensko, ki prvič, kot plesni par, stopita na plesišče? Tam je nežna ženska, ki se zna prepustiti in odločen moški, ki jo zna voditi. Lahko je zaznati sramežljivost, močan očesni kontakt, bitje srca in veliko privlačnost. Slika je podobna, kot na začetku, ko se par spozna. Željna sta spoznavati eden drugega, v vsakem trenutku si želita biti skupaj, se dotikati, si zreti v oči. Zaljubljena sta.

Moškemu je všeč nežna ženska, ki se mu zna prepustiti in ženski je všeč odločen moški, ki jo bo znal peljati skozi življenje. In ples se resnično začne. Vse je lepo, oba se prepustita toku, dokler…se nekdo ne ustraši, da ga bo drugi spustil, da se ga bo preveč oklenil, da je prišlo do pomote, da jima ne bo uspelo, da je bilo vse skupaj zgrešeno, ko sta se sploh spustila v ta ples!

Zgodi se kaos. Moški začne popuščati, ni več gotov v svojo vlogo vodenja, ni prepričan, če je tam sploh še varno. Ženska čuti, da nima več vodstva in po čisto naravni poti se zgodi, da sama začne voditi in se zato ne more več prepustiti. Izgubi svojo nežnost, prožnost, predajanje in živost.

Lahko si predstavljamo, kako bi izgledal tak plesni par na plesišču: oba želita imeti nadzor in nihče ne popusti. Izgledala bi jezna in zagrenjena. Njuna drža ne bi bila več lepa in elegantna, namesto bližine bi nastala praznina.

Odnos kot ples

Tudi v odnosu se zgodi nekaj zelo podobnega. Ko mine prva zaljubljenost, zrenje in naklonjenost, se v obeh nekje globoko vzbudi strah, ki je bil sicer ves čas prisoten: strah, da nismo dovolj dobri, da si ne zaslužimo biti ljubljeni, željeni in hoteni, da ne smemo preveč ljubiti, ker se v odnosu lahko izgubimo, da se ne smemo v polnosti prepustiti in zaupati, ker bomo slej ko prej razočarani. Ker tega strahu takrat ne zmoremo prepoznati in ga zato ne moremo izraziti z besedami, ga prekrijemo z JEZO, KONFLIKTOM IN NADZOROM. Zapademo v popolnoma drugačen ples, t.i. »konflikt nadzora«, kjer sploh ni več pomembno, za kakšen konflikt gre, pomembno je, kdo bo imel več nadzora in moči.
V življenju takega para nastane ogromno praznine, kar pomeni, da tam ni BLIŽINE. Bližina pa je temelj varnosti, zaupanja in zavedanja, da si vedno lahko vse povesta in delita. BLIŽINA IN INTIMNOST je temelj odnosa in s tem trdne povezanosti za vse življenje.

Moč partnerskega odnosa predstavlja RANLJIVOST, torej zavedanje, da v nas samih obstaja delček duše, ki jo nimamo kam dati in jo zato sprejme nekdo, ki nas ima rad. Tako ranljivi in boleči del sebe lažje sprejmemo tudi sami.

Nihče ne more biti ranljiv sam s seboj, ranljivi smo lahko le ob drugem, ki to ranljivost sprejme. Ranljivi smo lahko le ob nekom, ki nas zna pobrati, ko pademo in razumeti, kaj pomeni strah in ki ob jezi vzdrži. Nekdo, ki se ne ustraši žalosti in solz, temveč ob svojih solzah zna sprejeti tudi solze drugega. To je BLIŽINA in INTIMNOST, ki je temelj odnosa in je globoka povezanost za vse življenje. In na tej stopnji se začne pravi ples, tak, ki je vsak dan drugačen. Ples, ki se ga je potrebno UČITI celo življenje in pri katerem je pomemben vsak gib. Bolj, ko se partnerja lahko izrazita v tem plesu in pokažeta najlepšo različico samega sebe, lepše ples zveni ter lepša in srečnejša sta.

Pri razvijanju partnerstva je pomemben čas, ki ga namenjata eden drugemu. Bolj kot aktivnosti, ki jih skupaj počneta, je pomembno zavedanje o občutkih in čustvih, ki ju takrat obdajajo. Da se zavesta trenutkov, ko jima je lepo in se ustavita, ko je težko. In o tej teži govorita in na ta način spoznavata vzorce, ki ju blokirajo in zaustavljajo na določeni stopnji. Zavedati se je potrebno, da je priložnost za rast vselej takrat, ko nismo v redu, ko se pojavijo težki dnevi in ko nam gre vse narobe. Takrat je popolnoma naravno, da potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal iti čez ovire. A dokler ne spregovorimo o tem, kako težko nam je, tudi partner tega ne more vedeti, pa če nas ima še tako rad.

Zelo lepo se je odločiti, da partnerja storita kaj eden za drugega samo zato, ker si to želita in ne pričakujeta nečesa v zameno. Lahko je to lepo jutranje sporočilo, stara skupna fotografija, ki jo že dolgo nista pogledala, nepričakovano organiziran skupni večer ali kaj podobnega. Najpomembnejše, na kar pa pogosto pozabimo, je HVALEŽNOST. Vsak zase dobro ve, da je svojemu partnerju/partnerki lahko hvaležen za mnogo stvari. Morda je to, da se preprosto vedno lahko zanesemo nanj, da nam vedno stoji ob strani, da nam pomaga uresničevati nekaj, kar neskončno radi počnemo zato, ker nas ima rad in nas razume…Hvaležnost postane živa šele takrat, ko dobi besede in doseže tistega, ki mu je namenjena.

Na koncu smo zopet pri plesu. Vsega v življenju se lahko naučimo. Tudi plesa. In tudi odnosov. Vmes bomo seveda dostikrat padli, se skupaj pobrali in ob tem doživeli celo mavrico čutenj. In zopet…čutenja dobijo svoje mesto le ob sočloveku. V težkih skupnih trenutkih nam je vedno lahko v oporo in ponos dejstvo, da smo že toliko skupaj zmogli in se ob tem veliko naučili. In to ravno v odnosu s tem človekom, z ranljivostjo, iskrenostjo in sočutjem, smo se lahko razvili v človeka, kakršni smo sedaj.

Lidija Bašič Jančar, vodja Študijsko raziskovalnega centra za družino Domžale