Nekaj čez 30 let mi je bilo, ko sem se prvič srečala z njo. Sedela sem pod hruško, ko sem se odločila, da je, po skoraj dveh tednih od priznanja, čas, da naredim načrt. Načrt, kako si ne bom več zatiskala oči, kako si bom priznala, da je tukaj in kako bom spet vzpostavila ravnovesje. Ob njeni prisotnosti.
Dejansko njena vsemogočnost, kako zavzame tvoje življenje, mi je bila popolnoma neznana. Obdobje, ko sem bila vladarica svojega načina življenja, dela, odnosov, je bilo končano. V trenutku, ko sem priznala njen obstoj, sem imela na videz dve možnosti, v resnici pa le eno; boj z mlini na veter in posledično životarjenje iz dneva v dan, iz ure v uro, minute v minuto ali pa vzpostavitev simbioznega odnosa v katerem bova ena drugi priznali obstoj in skupaj poiskali ustrezen način nadaljevanja najinega, zdaj skupnega, življenja.
Priznam, prva dva tedna sta resnično bila videti tako, kot da se bom borila z mlini na veter. Dejansko sem se. Pustila sem, da je – ona zlobna – zavladala mojim mislim, da je njena »najboljša prijateljica« prevladovala pri odločitvah o usodi mojega življenja. Pustila sem, da so zavladale misli, da je dosedanji način življenja edini način, v katerem bom sploh lahko živela. Priznam, to me je hromilo, da bi naredila korak do priznanja, da je treba sestaviti nov načrt.
Prej vse življenje polna energije, novih idej, obvladovanja situacij, vodenja trenutkov in sprejemanja takojšnjih odločitev, se je z njenim prihodom kar naenkrat sprevrglo v življenje praznine, obupavanja, nezaupanja vase in svoje sposobnosti. Življenje je odtekalo, odločitve so bile neodločne, vanje nisem verjela. Vsako dejanje je dobivalo priznanje za posledice, ki jih v resnici ni prinašalo. Vsak trenutek je bil obsojen, da je posledica nečesa, česar sem se bala in česar v resnici ni bilo. Vsak trenutek je bila ena sama težka odločitev, katere sprejemanje je prineslo toliko truda in odneslo velikanske količine energije. Tiste energije, ki je že tako nisem imela. Za vse to je bila kriva ona. A ji nisem dajala takšne teže. Ne še.
Vodenje pogovora v družbi, ki je bilo prej samoumevno moja last, se je sprevrglo v uhajanje misli. Odhajala sem od družbe, se oddaljevala in pogovorov. Prej vedno željna skupinskega užitka, prijateljevanja z ljudmi, spoznavanja novih oseb, kar naenkrat nisem več prenesla bližine več kot ene osebe. V skupini se kar naenkrat nisem več znašla. Za to je bila kriva ona. V pogovorih ena na ena je bilo eno samo trpljenje. Seveda ne dobesedno, a trpljenje je vrelo iz mene. Tudi ti pogovori so vse preveč pogosto postali plavanje mojih misli od teme, postajala sem lupina, po kateri so plavale misli. Te so se vrtele vedno znova okoli njene najboljše prijateljice.
Misel, da se prepustim lastnemu miselnemu toku, me je plašila. A nisem imela možnosti, da mu ubežim. Ta me je odpeljal še dlje od resničnosti, odpeljal me je stran od rešitev, ki so se pogosto ponujale na pladnju. Rešitve so potrebovale le uresničitev, a jih nisem bila sposobna izvesti. Ni bilo energije. Misli so tavale.
Občutek, ko so ti odveč najbližji, mi je bil, dokler je nisem spoznala, vse prej kot domač. Domači so bili tisti, ki so nujno potrebni v mojem življenju. Kar naenkrat pa mi je bilo odveč tudi druženje z njimi. Pogovor mi je vzel preveč energije, četudi so ga vrteli v mojo smer. Niso bili krivi oni. Kriva je bila – spet – ona. Ni mi pustila več samostojnega odločanja, kaj bom počela. Če sem si kaj zaželela, mi je izsrkala vso energijo, ki sem jo premogla, da tistega nisem storila.
In so prišli. Dvomi. Dvomi o tem, da sem nekaj res opravila. Dvomi o tem, da sem res sposobna najosnovnejših stvari. Pa potem trenutki adrenalinskega veselja (te sem očitno poznala že prej, a v drugačni vlogo), ki so mi dali 5-minutne polete. V teh minutah sem podzavestno poskušala izvesti vse tisto, kar mi v urah njenega primeža ni uspelo. Priznam, pogosto je bilo teh 5 minut najuspešnejših v dnevu. Takrat sem se zahvalila svojim navadam in hitrosti opravljanja posameznih nalog. Dejansko mi je začelo uspevati. A to je bilo gašenje ognja.
Na mizi, v zvezku, na mailih so se začela kopičiti mala dela, ki so čakala 5-minutne adrenalinske trenutke veselja. Potrebovala sem jih, a spet jih ni bilo od nikjer. Dokler se ni ona odločila, da mi jih prepusti. Ne glede na to, kaj sem v danem trenutku počela in ali sem sploh imela možnost jih realizirati. Ona se je odločala zame.
Postala sem 33-letnica, polna idej, bogata izkušenj, dobrih delovnih navad, ki jih kar naenkrat ni več znala spraviti v pogon. Bila sem 33-letnica, ki je zjutraj, ko je pogledala v ogledalo, videla nekoga drugega. Videla je nekaj, kar ji je bilo znano, a ni vedela kje je to osebo srečala. V resnici te osebe pred tem nikoli v življenju nisem srečala, ne glede na to, da je na zunaj močno podobna ženski, ki sem jo srečevala vse življenje večkrat na dan v ogledalu. Tako podobni, a tako različni. To sva bili midve.
Vse to, dokler nisem tistega dne, po nekaj urah brezdelja (kot bi temu rekla verzija mene, preden sem spoznala njo), v resnici pa nabiranja novih moči in zasluženega počitka, legla v vijoličasto vrečo pod hruško. Ležeče pod hruško na udobni vreči z obveznim telefonom ob sebi in lesenimi sončnimi očali na očeh so mi po glavi začele šibati misli. »Zaspi punca,« sem si rekla. A izčrpanemu telesu ni bilo do spanja.
Loti se učenja, sem razmišljala dalje. A misel, da bi stopila do hiše po knjige in zvezke, je bila že sama po sebi utrujajoča. Vzemi v roke dobro knjigo, sem se poskušala motivirati, a tudi to ni »vžgalo«. Boš reševala soduku? Prebrala časopis? Brskala po internetu (to sem že počela po telefonu, a mi je bilo na moč dolgočasno!?)? Sem se spraševala dalje. Nisem vedela, kaj naj. Utrujena do onemoglosti, utrudilo me je že samo razmišljanje, a vseeno je v meni bivala potreba po tem, da nekaj počnem. Ustvarjam.
Dan prej sem se na moč veselila, da bom stresla tole prijetno zrelo slivo, pobrala njene sadeže in se lotila kuhanja marmelade. Noro dobro naredim. Resnično. Danes, ko je prišel ta dan, pa mi je že sama misel na to postala pretežka. Ustvarjanje me je utrudilo še preden se je začelo? Resno?!
Vse, kar je še manjkalo, da prekmurski vetrc namesto jabolka pred mano, ki je vsake toliko olajšalo svoje veje s tem, da je spustilo svoj plod na tla, na mojo glavo strese hruško, pod katero sem ležala in življenje bi bilo »popolno«.
Hruška na srečo še ni bila dovolj zrela, da bi mi poslala znamenje, naj se umaknem, čeprav me je v njeni senci že kar zeblo. Če bi se premaknila dva metra levo, desno ali naprej, bi mi bilo že vroče. O lenoba, lenoba … bi rekla v kakšni drugi situaciji, ker bi to resnično bila. Tokrat je bila nemoč. Zaradi njene prisotnosti. Izgorelosti.
Mateja
P. S. Blog je nastal pred več kot enim letom. Danes, torej več kot eno leto kasneje, je situcija drugačna. Zakaj? Ker sem uspela narediti pomembne korake v svojem življenju, ki so me osvobodili in mi pomagali, da sem se postavila na noge. O tem, kako sprejeti odločitev in narediti tisto, kar je najbolje zate, pišem tudi v novi knjigi, ki bo letos novembra ugledala luč sveta.
