»Takoj bom z vami!« se mi nasmehne 29-letna rdečelasa frizerka z malenkostnim naglasom v sicer spevni angleščini. Kasneje mi ob umivanju sveže pobarvanih las pove, da prihaja iz Bitole v Makedoniji. Enako kot njen zaposlovalec – frizerski mojster Goran Cobanovski, ki se je po skoraj petnajstih letih trdega dela v obljubljeni deželi v Chicagu povzpel na sam vrh frizerske scene v Chicagu. In to je zgodba o njem.
Chicago, ki ne nosi zaman nadimka Windy City (v prevodu: prepihano mesto), sicer nima slovesa svetovne modne prestolnice, ima pa kljub temu številne butike z visoko modo, ki se bohotijo na svetovno znani aveniji Magnificant Mile (v prevodu: Veličastna milja). Ima tudi prestižne frizerske salone in le redki so tako prestižni, kot je salon Gorana Cobana (Goranov polni priimek je sicer Cobanovski). Tega niti ne bi izvedela in najbrž niti ne bi obiskala frizerskega salona na enomesečnem obisku Chicaga, če mi ameriška kolegica Courtney ne bi kar rezervirala termina pri svojem »prijatelju frizerju«.
Ker vem, da barvanje (sploh mojih dolgih in gostih) las vzame najmanj dve, če ne kar tri ure, se mi sprva v Goranov salon niti ni ljubilo, bila pa sem radovedna, kakšna je njegova zgodba. A poslušanje te ob sprotnem nanašanju barve iz rok »za blondinke specializiranega mladeniča Adama« pa ob masiranju lasišča s strani spretne rdečelaske in Goranove sokrajanke (šele kasneje sem izvedela, da ji je ime Maria), ki se je kasneje resnično neverjetno izkazala tudi ob zaključnem friziranju, je bilo naravnost in brez pretiravanja – navdušujoče!
Ko nemiren Makedonec »zadene« ameriško državljanstvo
»Že kot otrok sem imel veliko energije in četudi tu (v Ameriki, op.p.) delam po petnajst ur na dan, mi to odgovarja. Tu tako ali tako vsi skoz delajo, sam pa imam še to srečo, da delam tisto, kar imam res rad,« je svojo pripoved začel Goran. Ta izjemno skromen frizerski mojster, ki danes šteje 37 let, je v ZDA odpotoval, ko je zadel vizo in pridobil državljanstvo, kar je takrat za države v razvoju razpisovala ameriška administracija.
Najprej se je znašel v New Yorku, središču ameriškega sna, a ker mu tam niso priznali njegove frizerske izobrazbe, ni mogel delati kot frizer. Četudi si je nadvse želel delati v Velikem jabolku, pa »ga je poklical Chicago«, mi je odgovoril na vprašanje, kako se je znašel v Illinoisu. Le ta zvezna država mu je bila pripravljena podeliti licenco za opravljanje frizerskega poklica in tako se je preselil semkaj. Takrat še mladenič z močnim makedonskim naglasom je poprijel za vsakršno delo, od razvažanja do priložnostnih del, dokler se ni znašel – končno v frizerskem salonu. Delal je za XX in zdelo se je, da bo kljub malemu stanovanjcu, v kakršnem je bival, le uresničil svoje sanje evropskega priseljenca, ko je med nepremičninskimi oglasi naletel na skromen oglas za oddajo frizerskega salona.
Trd začetek sanjskega dela
Nemudoma se je odpeljal do Lincolnovega parka, kjer naj bi se salon nahajal, ga iskal po glavni ulici, med sprehajanjem gor in dol pa ga je ogovoril mož, za katerega se je kasneje izkazalo, da je lastnik več kot ducata obrtniških in poslovnih prostorov, ki jih je oddajal najemnikom, kot je bil kasneje tudi Goran. »Prvo leto je najtežje, zato ti bom dal najemnino po polovični ceni,« je možak ponudil Goranu, ki kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Edini pogoj, ki ga je moral izpolnjevati, je bilo redno plačilo. Čeprav težko, saj prvih nekaj mesecev skoraj ni imel dela, je ta pogoj vestno izpolnjeval. Celo prespal je kdaj v salonu, da je zmanjšal svoje bivalne stroške, se danes smeji.
In kako so se zgodile prve stranke? »Privabljal sem jih s popusti, ki so jih obetali letaki, ki sem jih zatikal za brisalce avtomobilov, nato pa je šla promocija dobesedno od ust do ust,« odgovarja energični frizer, danes lastnik dveh salonov – enega ima zaradi nostalgije še vedno v Lincolnovem parku, drugega pa v bližini prestižnega Trumpovega nebotičnika v osrčju Chicaga. In ko je zaposlil prvo frizerko, se je posel razcvetel. Danes zaposluje deset odličnih frizerjev, od tega štiri frizerke prihajajo z območja Balkana. Tudi njegova žena Gabi, ki je pred štirimi leti začela delati zanj, tako prihaja iz Bolgarije.
V Chicagu lepo, v domači Bitoli še lepše
Z Gabi se tako vsaj trikrat na leto vračata v njegovo Makedonijo in domačo Bitolo, kjer ima Goran družino in prijatelje, v rodni deželi pa je prepoznan kot prava zvezda. Vsakič ko se vrne, poda tudi kak intervju, medijsko pozornost pa vselej izrabi za to, da sorojake bodri in spodbuja, naj se namesto jamranja trudijo za uresničitev svojih sanj.
»Goran je res izjemen človek, tako skromen in tako velik hkrati,« mi je o njem povedala tudi stilistka Maria – frizerjem v tako visokem svetu, kot ga je dosegel Goran s svojimi studii pravijo stilisti – med umivanjem las. »Je tudi vodja makedonske skupnosti tu v Chicagu in si nasploh stalno prizadeva pomagati, zato si res zasluži vsa možna priznanja,« je dejala.
Adam, ki mi je pred tem nanašal barvo na lase, pa je kot povsem drugačen tip človeka od svoje sodelavke, Gorana opisal kot najboljšega v svojem poslu. »Izhajam iz družine frizerjev in imel sem možnost nadaljevati družinsko podjetje pa sem se raje odločil za delo v Goranovem salonu,« je podal svoj vidik.
Pa bo odprl še kak salon? »Zaenkrat sem zadovoljen z dvema,« mi je – kot bi hotel potrditi prej omenjeno skromnost – odgovoril Goran. Ob skakanju s teme o frizerskem poslu na temo vračanja v Makedonijo pa je omenil še, da se vselej rad vrne domov in da bo Makedonija zanj zmeraj prvi dom, čeravno se potem tudi rad vrne spet nazaj v Chicago in njegov delovni ritem.
Limonina voda in stranke v fotoknjigi
In čeprav je tempo v Chicagu res intenziven, kot metropoli pač pritiče, pa se v Goranovem salonu zdi, kot da se je čas nekoliko ustavil. Človek se ne le prepusti spretnim rokam najboljših chicaških in balkanskih stilistov, ampak lahko ob srkanju z limono osvežene vode uživa v družabnem duhu velikega “open space” salona, ki ga redno uporabljajo tudi profesionalni fotografi za snemanje modnih fotografij. In tako med drugim nastajajo tudi fotografije modelov z izjemnimi pričeskami za fotoknjigo, ki bogati sprejemni pult studia Gorana Cobana. Le da na fotografijah niso profesionalni modeli, pač pa kar Goranove redne stranke.
In ko so – v timskem duhu, kot se spodobi! – zaključili z mojo pričesko, si nisem mogla kaj, da ne bi ne ravno neskromno rekla: »Pa saj sem videti kot ameriška Barbie!« Dokler me ni na chicaškem zraku zopet prepihalo in sem bila spet »enostavno jaz, toda z novo veliko zgodbo nekega skromnega, a nemirnega Makedonca«.
Alenka Žumbar Klopčič, FOTO: arhiv Gorana Cobanovskega
