Ko smo jezni, žalostni – je res vse za nekaj dobro?

673
Foto: P. Griffin

S problemi, ki so ob naglici sodobne družbe postali obvezni del vsakdana, se najbrž vsi obračamo na bližnje. Da se spihamo in si ohladimo sveto jezo. Prijatelji radi odgovorijo, da se bo prej ali slej obrnilo, kot se mora, saj se vse uravnovesi, poravna, ali da je vsaka stvar za kaj dobra in naj se osredotočimo na iskanje tega. Največkrat nas s takšnim besedičenjem preprosto odpravijo, občutek imamo, da vanj še sami ne verjamejo.

Naj se, kadar sem resnično jezna in razdražena, ker se mi je zgodila grozna krivica, tolažim, da je vse za nekaj dobro, da se bo čez čas zadeva izkazala kot dobra? Ne gre.

Ampak vendarle. Ko zadeve prespim in se misli umirijo, se mi zdi, da so bile težke lekcije najboljše. Naučijo te razmišljati, terjajo vztrajnost in pogum za prihodnja ravnanja. Z njimi rastemo, spoznavamo svoje potrebe in sami sebe, razvijamo zdrav egoizem: če poskrbim, da sem zadovoljna, lahko več nudim tudi drugim.

Zato včasih, pravzaprav vse bolj pogosto, skušam verjeti, kadar mi kdo reče, da bo še vse dobro ali kakšno podobno floskulo. Skušam verjeti celo namesto tistega, ki se me je s to frazo odkrižal.

Življenje je pač čorba, v kateri plavamo z vsem mogočim. Nesmiselni napori, izgubljene ljubezni, utrujajoče službe in družinske težave nas resda pribijajo na križ trpljenja, a nas tudi oblikujejo, učijo ljubiti, videti malenkosti in ceniti določene stvari. Prav zaradi njih smo v veliki meri, kakršni smo. Vsi imamo svoje velike zgodbe, ki so nas popisale. Sliši se protislovno, ampak zaradi nekdanjih žalostnih zgodb smo lahko danes bolj veseli, močni in dejavni.

Tinkara