Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič
Morje bioplinskih silosov, ki se svetijo kot pravcati majhni reaktorji, in prijazne farme, ki jih krasijo barvite lesene hiške – od navadnih belih in rumenih do rdečih, modrih in zelenih – dajejo vtis francoskega podeželja. Takšen pozdrav doživi obiskovalec v širšem in ožjem predmestju Montreala, ko se v mesto pripelje po cesti iz ZDA. Malce sicer zmoti prižgana zunanja razsvetljava sredi sončnega jutra, vendar je ta samoumevna tudi v južnejši sosedi, tako da se človek na takšne stvari hočeš nočeš privadi. Montreal leži v francosko govoreči provinci Quebec, ime pa nosi po vzpetini Mount Royal (franc. Mont Royal) oz. istoimenskem parku. In če prag Montreala spomni na utrinke ameriških mest, kot sta Boston in New York, pa mesto kaj kmalu po vstopu dobi povsem evropski pridih.
Čeprav naj bi le znotraj mestnih meja živel več kot poldrugi milijon prebivalcev, pa Montreal ne daje vtisa velikega mesta. No, morda od daleč, ko človeka prevzame neke vrste spoštovanje do velikih stolpnic, a v samem mestu se kaj hitro rodi občutek domačnosti in tudi obvladljivosti kraja.
Preplet sodobnosti in zgodovine
Ko sem na recepciji hotela povprašala, kam natančno moram za ogled starega dela mesta in kje me, po drugi strani, čaka njegov sodobni del, mi je receptorka z nasmeškom pojasnila, da je Montreal mesto, kjer se tradicija in sodobnost prepletata. Potem ko sem se v znak nerodnosti, ker si pred prihodom nisem uspela skoraj nič pogledati o mestu razen nekaj fotoutrinkov s spleta, pri sebi pa nisem imela niti kakšnega knjižnega vodiča, hitro odhrkala in skoraj stekla iz hotela, sem že v naslednjih nekaj urah ugotovila, da to še presneto drži!
Znane katedrale in cerkvice tako vselej bogatijo poslovne stavbe v ozadju ali ob strani. Staro in sodobno v tem mestu res uspešno in mogočno sobivata. Tako denimo do notredamske katedrale vodi istoimenska ulica, ob kateri so posute tudi vse najpomembnejše finančne institucije: od montrealske banke do glavne poslovne banke in trgovinskega združenja. Podoben preplet starega in novega je prisoten dobesedno ob vsakem pogledu na kakšno cerkvico ali katedralo.
Vse se je začelo na morju
Prav trgovinska dejavnost je mestu omogočila, da je zraslo v današnji Montreal. Pristanišče, ki je bilo svoj čas največje med celinskimi, je na začetku 20. stoletja skozi svoja sita spravilo večino žit, lesa in masla pa tudi premoga in nafte, namenjenih ameriškim in evropskim trgom. Žita, denimo, so v montrealskem pristanišču tudi prečiščevali in obdelovali pred nadaljnjo odpravo. Eden od dveh stolpov, ki sta tedaj služila za raztovarjanje žita z na novo prispelih ladij, še vedno stoji kot kulturni spomenik. Prav tako se s kulturnim namenom ponaša industrijski kompleks, ki stoji za znamenitim vlačilcem z imenom Daniel McAllister, ki velja kar za največji ohranjeni vlačilec v Kanadi in za drugi najstarejši vlačilec za čezoceanke na svetu.
Montrealsko pristanišče je že pred dobrim stoletjem slovelo kot povezava med Evropo in srcem Severne Amerike. Ključnega pomena je bilo namreč tako za čezoceanke kot za ladje, ki so plule po notranjih celinskih poteh. Vse se je torej začelo pri morju. Kot udarna pomorska lokacija pa je bil Montreal seveda ves čas tudi cilj mnogoterih migrantov (tako denimo ne čudi pogled na priimke na nagrobnikih v parku Mont Royal).
Tudi sama sem, denimo, ob sestopu z avtobusa iz ZDA, sedla v avto taksista, ki se je pred triindvajsetimi leti v mesto preselil iz daljne Etiopije. Pri tem naj omenim še, da je bil avto čisto nov hibrid. Če kar ostanem pri tej besedi, je pravcati »hibrid« tudi središče Montreala. Gre za mešanico sodobne Amerike (mesto je prav zares zelo priljubljena destinacija južnih sosedov) in boemske Francije ali pa kar širše – sofisticirane Evrope. Ulice in ceste so zelo čiste, stavbe so tudi kulturno privlačne in v predelih, kot je denimo prav obmorski del, so dom dobile kavarne, ki vnašajo v utrip mesta potrebno sproščenost.
Skok v nov »jutri«
Med mojim obiskom sredi junija je bil kot nalašč v prav tem predelu mesta tudi festival učenja Eureka, na katerem so se na svojevrsten način predstavile kanadske fakultete. Tako so lahko otroci pa mladostniki in z njimi njihovi starši poskusili sladoled, ki so ga pripravili s pomočjo dušika, lahko so preizkusili delovanje električnega avtomobila in izvedeli, kako delujejo sončne celice, lahko so se prelevili v moderne inovatorje ali pa postali hidrogeologi za en dan. Lahko so tudi preverili, brez česa ne mine rudarjev vsakdan, in se poigrali z zrakom ali pa pokukali v daljno vesolje.
