Ljudje, katerih zaposlitev je negotova, mladi, iskalci prve zaposlitve ali tisti, katerim je delovno razmerje prenehalo, niso v zavidljivem položaju. Zaposlitev pomeni ekonomsko in socialno varnost ter možnost za posameznikovo udejanjanje znanja, sposobnosti in ustvarjalnosti. Delovno mesto je prostor socialnih interakcij in medsebojnega sodelovanja.
Kaj pa zdaj?
Izguba zaposlitve pomeni za posameznika velik šok. Kar naenkrat je soočen s strašljivim občutkom nezaščitenosti, sreča se z negotovostjo in s tem, kakšna bo njegova prihodnost. Predvsem pa se sreča s strahom v zvezi s preživetjem zanj in njegove družine in ta se močno prepleta s strahom, ali bo sploh lahko našel drugo zaposlitev. Posameznik doživlja, da se mu je zgodila velika krivica in je globoko razočaran, jezen in žalosten. Občutek krivice je toliko večji, če je svoje delo z veseljem opravljal ali če je prenehanje delovnega razmerja spremljal neiskren odnos na strani delodajalca.
Bolečina ob brezposelnosti dobi nove razsežnosti, ko je oseba brez zaposlitve primorana urediti svoj status in poiskati pomoč na Zavodu za zaposlovanje in drugih institucijah. Posameznik lahko doživlja občutek, da ne sodi tja, se počuti osramočenega, manjvrednega in ponižanega. Vsa ta čutenja so normalen odziv na težko situacijo, v kateri se je znašel – ne po svoji volji ali krivdi.
Začetek nečesa novega
A vsak konec pomeni začetek nečesa novega, tudi izguba zaposlitve. Povsem normalno in človeško je, da brezposelna oseba izgube zaposlitve sprva ne more doživljati tako. Kadar traja brezposelnost dlje časa, se težko ujeto upanje na novo zaposlitev ter zagon ob iskanju službe kaj hitro umakneta ponovnim občutkom razočaranja, ponižanja, krivice, tesnobe, strahu in brezupa. Ni se lahko soočiti s težo bolečih občutkov ob brezposelnosti in si priznati, kako se počutimo. Toda v resnici je le ohranitev upanja, da stanje brezposelnosti ne more trajati večno, soočenje s samim sabo, stik s tem, kar v sebi doživljamo, in pot k rojstvu nečesa novega. Prav stik s seboj in svojimi ljubljenimi je v tem težkem obdobju vir moči, da posameznik ne obupa, pač pa vedno znova išče nove poti k uresničitvi svoje želje po ponovni zaposlitvi.
Dragoceno je, ko se lahko v sebi umirimo in na nek način sprejmemo situacijo, v kateri smo se znašli. Ni lahko in še težje je, če sta v družini brez zaposlitve oba zakonca ali pa je njeno preživetje odvisno od minimalnega dohodka enega, če je družina še v kakšni drugi stiski (bolezen, nasilje …), če nima pomoči sorodnikov ali prijateljev. A pomoč vedno obstaja, le dopustiti si jo moramo in jo sprejeti.
Uzreti samega sebe
Težka izkušnja iskanja zaposlitve in odvisnosti od pomoči zakonca, partnerja in drugih, je lahko priložnost, da o sebi spoznamo nekaj novega in najdemo svoje mesto v novi službi. Za to je potrebno izstopiti iz vloge žrtve, kar pa še ne pomeni, da nismo več jezni, razočarani in prestrašeni. Tako je lahko iskanje zaposlitve, pisanje spremnih pisem potencialnim delodajalcem in sestava svojega življenjepisa priložnost, da (morda celo prvič v življenju) zares prepoznamo svoja močna področja, si damo priznanje, v čem smo resnično dobri in ugotovimo, kaj nas veseli, osrečuje, kje si želimo pustiti svoj pečat. Nenazadnje med (sprva) brezplodnim iskanjem zaposlitve človek lahko vedno bolj ozavešča, da je kljub težki situaciji, v svojem življenju za marsikaj lahko hvaležen. In da je lahko dejaven, ustvarjalen tudi izven okvirov svojega delovnega mesta.
Tako se lahko na primer mlada mamica, ki je po porodniškem dopustu ostala brez zaposlitve, na ta čas odloči gledati kot na podarjen čas, ki ga lahko preživi s svojim otrokom. Dragocena je izkušnja prostovoljnega dela, zaradi katerega se oseba počuti koristno, lahko pridobiva nova znanja in spretnosti, nove izkušnje v odnosih z ljudmi, pomeni pa tudi priložnost za nova poznanstva in prijateljstva. Čas iskanja zaposlitve je lahko čas dodatnega izobraževanja, nadgrajevanja našega znanja, pridobivanja novih znanj, sposobnosti. Je lahko priložnost za samozaposlitev.
(Za)upanje
Iskanje zaposlitve je hoja po poti med (za)upanjem v novo priložnost, srečen konec na eni strani ter brezupom, strahom in negotovostjo na drugi. Če uspemo ohraniti stik s seboj in s tem, kaj si v življenju resnično želimo delati, kje lahko največ damo, se ta pot konča srečno. In takrat lahko spoznamo, da je bil že tisti prvi konec – srečen.
Tina Mazovec, zakonska in družinska terapevtka
Študijsko-raziskovalni center za družino
