Pogosto pozabljamo, da nas v slabih trenutkih dvignejo družina in prijatelji

942

Pogosto pozabljamo, da so v življenju družina in prijatelji tisto, ki nas najpogosteje dvignejo v slabih trenutkih. Ja, to je življenje. Velikokrat nas preseneti, tako ali drugače. So srečni trenutki, ki nas dvignejo do neba in želimo, da bi to trajalo večno. Potem pa pride težak trenutek, ki ti vso srečo lahko sesuje v prah. Te potisne na dno in nimaš volje za nič. Ti dejavniki so lahko prekinitev ljubezenskega razmerja, izguba službe, nepričakovana nesreča, predvsem pa najtežja stvar, morda še težja od prekinitve razmerja – zdravje! Zdravje tistih, ki ti v življenju pomenijo veliko (družina, prijatelji … ).

Šele ko začne pešati zdravje, se začnemo zavedati, koliko nam v resnici pomeni. Koliko skrbi, koliko upanja, da se bo vse rešilo. Predvsem pa, da ne pride do najhujšega – smrti. Takrat šele začnemo ceniti svoje in tuje zdravje. Ampak ja, do tega spoznanja pride vsak sam, sem pa prepričana, da do te točke pride prav vsak. In v takih težkih primerih spoznaš tudi krog ljudi, ki jih imaš ob sebi.

Pa poglejmo realno; so prijatelji res tisti, ki te pokličejo samo takrat, ko je treba žurati in spiti alkohol? Ko te pokličejo recimo samo ob vikendih in ti rečejo: kam gremo danes? So taki s teboj tudi takrat, ko imaš resne probleme? Običajno ne … Če pa so, pa ti rečejo samo tole: »saj bo«. Ne, pa ne bo! Ko vidiš nekoga v stiski, mu poskusi dati čim več spodbudnih besed, predvsem pa poslušaj osebo, naj se ti izjoče, izpove, karkoli pač potrebuje. Podpora, podpora in še enkrat podpora!

Ljudje se bojijo povedati resnico

Prav tako bodi ti oseba, ki si upa realno povedati, ko je prijatelj v situaciji, ki ga teži. Pa četudi boli, povej! Običajno so za to hvaležni, ker s tem odpiraš oči, postaviš osebo na realna tla. Tega je danes premalo. Ljudje se bojijo sprejeti resnico, bojijo se povedati tisto kar res mislijo, ker jih je strah reakcije druge osebe. In tako zadržujejo določene stvari v sebi, ki jih težijo, kar povzroča slabo voljo, predvsem pa živčnost. Ta pa te lahko vodi do slabih razvad (lahko se začneš nažirati, pa čeprav si sit in veš da je to le tolažba … in smo spet tam, že tako držimo stvari v sebi, s tem nabiramo tesnobo,  potem pa še hrano po nepotrebnem mečemo vase in tukaj se v velikih primerih nabirajo kilogrami) … In se vrtimo v enem in istem krogu, ki nam povzroča samo skrbi …

Obstaja tudi nekaj tistih ljudi, ki so PAMETNI in svojo jezo, tesnobo sproščajo v športu … tek, fitness, pa tudi sprehod, že dovolj je iti na zrak. Veliko bolj koristno, kot pa se zapirat med štiri stene, se nažirati. In vse to samo zato, ker si enostavno ne upamo … Mogoče ne želimo … V glavi imamo tudi to, da ne bi radi obremenjevali ljudi, ki jih imamo okoli sebe, s svojimi problemi. Verjemite mi, pravi prijatelji in sploh družina, vam NIKOLI IN NIKDAR ne bodo očitali, da ste jih obremenjevali s problemi, ker oni so tisti pravi, oni vas poznajo, vidijo po obrazu in obnašanju, da vas nekaj skrbi, tudi če res ne želite povedati, njih skrbi in tako drezajo in na srečo spoznajo, kdaj rabiš pomoč. To začnite ceniti in spoštovati …

O čem že govorim?

No, pa poglejmo kaj sploh želim povedati. Letošnje leto je zame (no, tudi za druge) resnično naporno, ampak sprejemam to kot življenjsko šolo. Od začetka leta, pa do zdaj ko se bližamo koncu 2015, skoraj vsak mesec samo udarci in trpljenje. Ne rečem, so bili vmes kakšni posrečeni trenutki, lepi kraji, balzam za dušo … ampak večino leta same preizkušnje. Predvsem na psihi. A veš tisto, ko že misliš da ne zmoreš več, pa vidiš da se motiš. Pa še kako! Čudim se sama sebi, da je človek zmožen toliko enih stvari preživeti, predvsem pa brez pomoči psihologov. Ja, vmes je padel kakšen tablet za pomiritev ampak še to samo takrat, ko je bilo treba v službo, da sem vsaj tam funkcionirala nekako normalno, ker delo v zdravstvu zahteva zbranost.

Moji »psihologi« so bili krasna družina in krasni prijatelji. To so tisti pravi! To so tisti, ki me vsak dan vprašajo kako sem, vsak dan mi narišejo nasmeh na obraz, vsak dan smo povezani … Skrbijo zame. Delajo vse za to, da bi bila srečna, da bi bila brez skrbi. Neizmerno sem srečna, ker se zavedam da jih imam, saj so me prav prijatelji in družina dvignili, ko sem bila na tleh, da sem ponovno dobila krila in vzletela novim zmagam naproti. Predvsem sem spet nekako zaživela, dobila kanček upanja, da sonce sije tudi zame. In vračam jim vse to nazaj … kakor vem in znam. In družina! Res si želim, da bi vsi imeli tako dobro družino. Ta je ena in edina in sveta. Vedno, ko prihajam domov, ko odklepam vhodna vrata se mi srce nasmeji … dobesedno zaigra. Ker vem, da imam dom poln ljubezni in razumevanja. To je sreča dragi moji, ne pa materialne zadeve. Sploh pa, noben denar te sreče ne more kupiti! Tako srečna, da smo povezani in tako občudujem svoja starša, ker sta kljub moji vidni bolečini (ranjenosti) ostajala močna zame …

Dojela sem, da mi je bolje brez njega

Ljubezenska bolečina se je končala, če gledam danes, s srečnim koncem, saj sem dojela, da je bilo tako zame boljše in da sem predvsem zdaj na boljšem, brez njega. Meseci so šibali mimo, ta ranjenost se je umirila, postajala sem boljša, v vseh pogledih, pa so prišle nove »tete muke« k meni. Takšni in drugačni problemi, vmes tudi višja sila. Na žalost. Vendar skupaj z družino in prijatelji zmoremo. Počasi, vendar zagotovo in to je tudi moj moto. Čeprav se včasih zdi, da ne moreš več nadaljevati trnove poti, zasije en mali žarek upanja, ki te porine naprej v nov dan, čas pa itak celi vse rane.

Srečna sem, da se zjutraj zbudim živa in zdrava in, da so moji najdražji živi in zdravi. Vse drugo me ne zanima več … ne zanima me, če bom imela otroke, če bom bila nevesta v najlepši beli obleki, ne zanima me nobena materialnost, ne zanima me ali bom spoznala tistega »pravega« … BRIGA ME! Zanima me le zdravje in sreča mojih. Vedela sem že prej, ampak letos sem še bolj spoznala in dobila potrditev, da so na prvem mestu oni.

Mogoče se bo komu zdelo to »pocukrano«, pretirano … ampak meni je pomembno, da je iz srca in, da lahko še komu odpre oči, da dojame, da prepogosto pozabljamo na tiste, ki so nam najbolj zvesti vse življenje. Ne pa tisti fant/punca, ki ti ukrade nekaj mesecev ali let življenja, misliš da ti je zvest/a, pa dobiš nož v hrbet, kajne? In ko se ti to zgodi, ko si ranjen/a, le pomislite, kdo je tu vedno ob vas? Samo tisti, ki sem jih omenila in noben drug. Oni so z vami, da vam pomagajo premagati krizo, kakršnokoli že je v tistem trenutku. Tukaj so v dobrem in slabem in veliko je, da imate vsaj enega zvestega, sploh v teh časih, ker vsi dobro vemo, da je več tistih, ki ti igrajo kako so ok, potem pa  te izdajo. V teh primerih se reče: bolje en zvest, kot deset lažnih. 🙂

O sebi bom povedala le še to, da sem iskrena, direktna, jezikava, kar mi je že prineslo posledice ampak verjamem, da tisti del poštenih, ki nas je še na tem planetu, mirnejše živimo in imamo čisto dušo.  Zato, če imate takšne tudi vi v svojih krogih jih spoštujte, pokažite jim, da vam veliko pomenijo in cenite vsak dan, ki ga preživite z njimi. PAZITE JIH, NJIH IN SEVEDA SEBE! 🙂

Larisa