Včasih smo se igrali na dvorišču. Kje pa se igramo danes?

698

Vem, obstaja veliko zapisov na to temo, vendar hočem tudi jaz zapisati nekaj besed. Smo v obdobju, ko večina stvari leti le še preko internetnih storitev. Twitter, Gmail, Facebook, Skype, Instagram … Se spominjate, ko smo imeli (M)irca, ko smo imeli Glasujzame, ko smo klepetali vse dneve in noči na MSN-ju? Ja, res je, da smo to vse uporabljali že preko interneta, ampak se mi je zadeva zdela bolj zabavna, kot pa danes, ko je na voljo toliko socialnih omrežij. Še več, takrat smo vsaj bili doma za računalnikom (še ni bilo pametnih telefonov) in smo sedeli za računalniki sami. Danes pa družba odide ven in skoraj vsi veselo visijo na telefonih, saj so razne aplikacije sedaj mogoče tudi preko telefonov. Saj veste, o čem govorim, kajne? 🙂

Pogrešam tiste čase, ko smo se kot otroci igrali zunaj in je bila naša skrb le to, kakšno lumparijo bomo ušpičili, kateremu sosedu bomo pozvonili in se skrili ter kako bomo starše prosili, da nam dajo nekaj tolarčkov, da bomo šli lahko »malo po svoje« … Takrat ni bila naša skrb, kdaj bo ven vrglo internetno omrežje, ampak je bil naš strah, kdaj nam bodo starši postavili uro, da moramo priti domov. Male skrbi, pa čeprav so se nam takrat zdele velike.

Lepo, brezskrbno otroštvo, ko smo se znali vsi z ulice zbrati zunaj pred blokom in se posvečati drug drugemu. Seveda smo se kdaj tudi skregali, ampak nismo zdržali več kot uro, da ne bi spet stopili skupaj. Znali smo se igrati razne igre na prostem, ki jih večina otrok danes verjetno sploh ne pozna. To so bile skrivalnice, barvice, Ljubljana-Zagreb-Beograd-STOP, igrali smo se pisarne na travniku, imeli smo svoje karaoke … Oh, klapa moja, vi veste kateri smo bili in vem, ko boste to brali, bo vaš obraz polepšal nasmeh, ob spominih na naše lumparije. 🙂

Spomnim se tudi, kako smo se želeli delati odrasle, pa smo z dreves trgali vejice in se delali, da kadimo cigarete. Kaj pa danes? Ulice so večinoma prazne, otroci sedijo doma za računalniki ali pa ležijo v postelji vsak s svojo tablico/telefonom v roki. Ne samo otroci, tudi mi starejši. Žalostno je predvsem to, da se zavedamo, da to ni prav, pa to še kar ponavljamo. Odvisni smo od interneta. Bog ne daj, da ven vrže internetno povezavo, da ne omenjam kakšno socialno omrežje ala Facebook. Cela štala, ane? V medije takoj pride obvestilo, da je na Facebooku prišlo do izpada, folku se tisti trenutek meša, nimajo ideje kaj početi tistih nekaj minut, ko je izpad še prisoten. Resno?

A smo res prišli tako daleč? Ja. Na žalost. Nismo vsi na istem, vendar večina je na tem. Po celem svetu panika, medtem ko v državah kjer drvijo nasilja, vojne … jočejo in molijo, da preživijo. Mi pa jezni preklinjamo Facebookove delavce, kaj spet preizkušajo, da nas je vrglo ven. Da ne bo pomote, ni samo Facebook tisti, ampak tudi druga socialna omrežja, ki jih sama sicer ne uporabljam, vendar vem, da jih je še veliko.

In potem so tukaj pametni telefoni. Ja, vem danes se brez njih skoraj ne da več. Pa vendarle, sama sem poskusila in vem, da se da. Veste kako dober občutek je, ko se odmakneš od »internetnega sveta« in si vzameš čas le zase! Telefon daš na off, privoščiš si kopel in vsaj za tistih nekaj ur pozabiš na to. Meni to uspeva, za nekatere pa sem prepričana, da tudi takrat ne morajo brez tega …

Danes glavna skrb, sploh pri mladini je predvsem to, kdo jih bo dodal na FB, kdo jim bo pisal, kdo bo imel lepšo sliko in kdo bo zbral več všečkov, zraven pa še komentarji, na račun katerih krepijo svojo samozavest. Vse to je res žalostno. Žal mi je predvsem mladih, ker nimajo tega, kar smo imeli mi v otroštvu. Tudi pri nas so že bili mobilni telefoni, ampak to še tisti prvi, najboljši … od Mobi Čuka, do Nokie 3310, vsi med seboj smo si veselo kazali in primerjali svoje prve telefone, veseli smo bili, da smo imeli možnost napisati SMS … Navdušeni čist. 🙂 Danes tega ni. Vsak, ki kupi nov telefon, ki je pravkar sveže »sedel na police«, ve, kaj bo imel gor naloženo, predvsem pa ve, zakaj ga bo največ uporabljal.

Veste, vse kar si želim je le, da bi se ljudje med seboj več osebno družili, namesto, da to počnejo samo preko dopisovanj in predvsem si želim, da Facebook sploh ne bi obstajal. Tu je bilo rečeno, da se lahko med seboj najdejo tisti, ki že dooolgo niso bili v stikih … Ja, recimo da je nekaj takih primerov, vendar vsi dobro vemo, da gre vse prej kot za to; vohljanje po profilih, nabijanje všečkov, hvaljenje kaj vse si kdo lahko privošči in kje dopustuje … Žalostno pa je, da se je zaradi tega razšlo veliko parov.

Kar želim povedati je, da razumem, da naj bi vsak starš vedel, kaj je za njegovega otroka najboljše. Žal pa so vmes tudi takšni, ki mislijo, da jim s tem, ko jim kupujejo razne telefone in tablice naredijo samo dobro. Nekaterim staršem se enostavno ne da ukvarjati z otroki in jih zato podkupujejo s stvarmi, ki res niso pomembne, da se otrok le zamoti. Razumem, da v vsakem domu že skoraj mora biti en računalnik, če ne drugega za šolo in podobno. Ampak tablice, pametni telefoni? Pri komaj 8-letnih otrocih? Resnično mi je žal mladine, ki se v ne zaveda, da pada v “svet”, ki ni realen, predvsem pa je nevaren. Razni klepeti, forumi, spletne strani za spoznavanja, kjer veliko mladih naseda in verjame besedam nekoga, na drugi strani računalnika … Na koncu se zgodijo tudi grozne stvari, če se srečaš v živo z osebo, ki se predstavlja za nekoga drugega. Nasilje, posilstva, v najslabšem primeru pa žal tudi smrt. Dragi starši in dragi mladi te stvari niso le v filmih in te stvari niso hec. Malo logike, pa se veliko stvari lahko spremeni. Vi ste tisti, ki otrokom postavljate pravila! 🙂

Larisa