Moje potovanje po življenju je vedno spremljala velika mera sistematičnosti; tako sem lepo sledila planom, uresničevala svoje cilje. Ko me je po kar nekaj krasnih letih zapustil fant, so se mi vse vizija in sanje sesule. Seveda se punci na pragu tridesetih, ki se je že videla z velikim trebuhom v objemu svojega dragega, porušil svet. Vseeno sem verjela, da bom zadevi več kot kos. Saj sem odrasla, odgovorna ženska, našla bom drugo žrtev in šla naprej, ne bom se vdala.
Prvo noč samskega življenja sem še spala ob svojem dragem. Po celonočnem zadrževanju solz, ko te zaradi ihtenja boli celo telo, sem zjutraj spakirala stvari in se odpeljala k svojim staršem. Že mamin pogled je bil dovolj, da so spustili vsi ventili, navala solz ni ustavila nobena beseda.
Po prejokanem vikendu in dejstvu, da moram v ponedeljek v službo, sem se odločila, da pišem kolegu. Samskemu. Ocenila sem, da bi bil lahko moj bodoči fant, tako bo še najlažje. Za vsak slučaj sem se prijavila še na spletni portal za spoznavanje samskih moških. Natančno sem prebrala vse opise in enemu, za rezervo, če s kolegom ne bi šlo, poslala sporočilo. Zablokirala sem si še fb profil, da ne bom obolevala za bivšim, zbrisala najine skupne fotografije, telefonsko številko; tako se pač preboleva, tako je treba, sistematično, in potem je vse lažje.
Zadovoljna, ker delam korake v pravo smer, sem se odpeljala v službo, kjer mi je že vprašanje sodelavke: Kako si?, zatreslo brado. Ves plan prebolevanja je šel po gobe. S koša sem pobrala slike, telefonsko številko pa sem itak znala na pamet. Še hujše. Analizirala sem vse slike preteklih počitnic in z grozo ugotavljala, da na tistih z zadnjega dopusta ni več tako nasmejan. Sredi noči sem se vozila mimo »najinega bloka«, da sem preverjala, ali je njegov avto na parkirišču.
Dobila sem se s kolegom, bodočim fantom. Namen druženja je bil jasen: s fizičnim stikom, objemi, poljubi pregnati, prekriti bolečino, se nažreti občutkov, da je nekomu mar, da si nekomu všeč. Še več, družiti se še naprej, se ponovno ustaliti … in znova graditi gradove v oblakih. Pa je spet šlo vse po gobe. Seveda, ker se je poljubljal drugače, ker me ni božal, kot sem želela, ker me ni objemal dovolj močno, ker z njim nisem bila, kar sem, ker je imel predrobne noge, ker me ni nasmejal, ker … ni bil on.
Čez čas sem ugotovila, da mi kandidatov ne manjka. Da ne bom »sama«, če ne bom hotela biti. Družila sem se z mnogimi krasnimi fanti, a sem jih več kot uspešno blokirala in vse po vrsti odganjala. Motil me je tempo govora, prehranjevalne navade, način pitja kave, motilo me je, če se me je bežno dotaknil, drugič, ker se me ni. Ni mi bilo všeč, kadar je koga skrbelo zame, če je napisal sms preveč, če je klical, bil osladen …
Tako so tekli meseci bede in soočanja s samim seboj. Zaganjanje v hiperaktivno življenje, da ni niti trenutka za žalost, pa utapljanje v dnevih depresije in joka, da bi najraje odšel na drug svet, če ne bi s tem povzročil žalosti svojim bližnjim. Rana ob razhodu je bila grda, hujša kot sem si bila pripravljena priznati. Krvavela je, zaradi nje nisem spala, iskala sem razloge in se obtoževala, se tolažila na najbolj običajne in nenavadne načine. Ampak čas, ki je bil v tej zgodbi edino zdravilo, teče.
Po sto tisoč pogovorih same s sabo, s prijatelji, domačimi … sem počasi, res počasi začela dojemati, da nisem tako slaba, da je bilo trapasto, da sem izgubila vso samozavest, da sem vsakogar dojemala kot večvrednega. Počasi sem spet vedela, da se mi ni treba kar naprej truditi, da bi ugajala, da se lahko kdo dobro počuti v moji družbi, da se mi ni treba nenehno opravičevati, ker sem, kar sem in kakršna sem.
Morda je moja pripoved razmetana, kar mi ni najbolj všeč. Ampak takšno je trenutno tudi moje življenje, moji trenutni občutki in doživljanja so precej mešani. Želela sem povedati, da noben občutek ni čuden, nobeno dejanje, ki iz tega izvira, ni napačno. Vsako je moje, tvoje, je pravo. In nismo slabi, če čutimo in ravnamo drugače, kot je pričakovano, kot naj bi bilo normalno. Bistveno je, da sprejemamo sami sebe, da se priznavamo, da uresničujemo, kar si želimo. Čeprav se bere enostavno, je hudičevo težko. Kadar gre za nas same, za naša občutja, smo težko sistematični in pretirano zahtevni do sebe. Pa je čudovito, ko sam sebi dovoliš biti žalosten, vesel, igriv, histeričen, obupam … Ko se razumeš.
Druga stvar, ki jo želim deliti, je povezana z mojimi največjima strahovi. Vsako življenjsko obdobje v nas pusti določen pečat. Moje srce je zdaj hladnejše in bojim se, da bom v prihodnjih odnosih preveč previdna. V življenju se najbolj bojim dveh stvari: biti prizadeta in koga prizadeti. Oboje sem že doživela in oboje najbrž še bom. Ker je tudi to življenje. Nekomu se to zdi kruto, spet drugemu povsem naravno in preprosto. Zaradi slabih izkušenj ne želim postati zagrizena karieristka, ki bi vsem po vrsti pripovedovala, da živi najbolj srečno obdobje svojega življenja, ker sem samska, brez obveznosti in težavnega partnerja, ker je samskost svoboda in najbolj naraven status današnjega časa. Včasih se ujamem pri takšnih razmišljanjih, ker je tako lažje, a hkrati vem, da sem povozila samo sebe, svojo primarno bit. Vem, da sem trenutno še pretrda, da bijem še preveč borb sama s sabo, da še nikomur ne morem pustiti preveč blizu, da bom potrebovala človeka, ki mi bo dal dovolj časa, da se mu razkrijem. Trenutno me ob misli na razmerje še vedno stisne v želodcu. In vem, da si želim ljubezni, da po njej močno hrepenim. Čez čas si bom dopustila spet ljubiti in biti ljubljena.
Ko se bom odločila, bo to moj izbor, ne dejanje iz obupa. Ker si ne želim biti v odnosu zaradi razmerja samega, ker se v njem ne želim počutiti samo, ker bo partnerski odnos del mojega sveta. Ne vem, od kje sploh prihaja romantična ideja, da ti nekdo drug lahko ponudi vse, kar potrebuješ. Lahko mi nekomu ponudimo prav vse?
Tina
