Ujeti v zasvojenost s spolnostjo, hrano, igrami, nakupovanjem, ljubeznijo?

961

Dandanes lahko govorimo o celi množici različnih zasvojenosti. Takih, ki so družbeno sprejemljive in takih, ki niso. Težko nam je razmišljati o mladih, ki so zasvojeni z drogo, spolnostjo ali hrano, medtem, ko nam cela množica ljudi, ki npr. pretirano dela (lahko so to znanstveniki, raziskovalci, športniki, ljudje v marketingu itd.), kar nekako uide iz konteksta tovrstnega razmišljanja.  Vendar, če razumemo dinamiko zasvojenosti vemo, kaj tiči zadaj.

Zasvojenost odraža hrepenenje. Dostikrat je to hrepenenje po sprejetosti, ljubljenosti, željenosti, vrednosti, po tem, da nas ljudje vidijo, cenijo, skratka po tem, da smo. Ta črna luknja oziroma bolečina izpraznjenosti je tako huda in občutja ob tem tako težka, da ljudje sami v tem ne vzdržijo. Predstavljajmo si, da se s temi bolečimi občutji sooča mlad človek, ki še nima izgrajene samopodobe, identitete, samovrednotenja ter da nima ob sebi trdnih staršev, ki bi mu lahko dajali oporo, občutek vrednosti in ljubljenosti. Mlademu človeku je v tem primeru življenje neznosno in polno praznine. Takrat je »nujno« zapolniti to praznino. Droge so skrajni primer tega. Poznamo tudi milejše, pa vendar dolgoročno enako škodljive zasvojenosti.

Možgani so naš največji socialni organ. Vzajemnost živčnega sistema nam omogoča, da si lahko medsebojno izmenjujemo impulze prav zato, da lahko izkusimo, kar čuti nekdo drug. Ravno zato lahko rečemo, da so naši možgani izjemno odziven organ, saj neprestano reagirajo na zunanje dražljaje. Ker pa je danes zunanjih dražljajev nešteto in če smo sami zelo negotovi, prestrašeni ali pretirano jezni, zagrenjeni in polni negativnih, togih občutkov, bodo naši možgani izbrali nekaj, kar jih bo na hitro prebudilo oz. jim dalo ugodje.

V možganih se temu procesu reče nagrajevalni sistem in dopamin je tisti hormon, ki se sproži oz. izzove občutek ugodja. Žal je tako, da se dopamin tudi zelo hitro umakne, umiri in takrat telo hoče več in več.

Umetno narejene potrebe so kot nalašč za ljudi, ki hrepenijo

Marketing in današnji potrošniški svet zelo dobro ve, v kakšnem času ljudje živimo in kakšne krize preživljamo. Predvsem izrazito živimo krizo odnosov. Zaradi tega se povečuje bivanjska kriza, ljudje nimajo smisla življenja, njihov svet je ozek, monoton, črn, ljudje se počutijo prazne in depresivne. V takem stanju so možgani še posebej odprti za hitre in avtomatične odzive. Umetno narejene potrebe so kot nalašč za ljudi, ki hrepenijo. Tako se zgodi, da kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, saj nam na hitro vzbudijo občutek zadovoljstva, zapolnijo nam praznino in nas za nekaj časa prestavijo v svet, ki ni tako črn. In ko zadovoljstvo mine, se počutimo še huje, kot smo se pred tem. Igra se ponovi. Vedno več kupujemo in vedno bolj nesrečni smo.

Kako zaustavimo začarani krog?

Najprej z zavedanjem, da nam ni v redu ter da želimo nekaj v svojem življenju spremeniti. Ko sprejmemo in izjokamo trenutno stisko in žalost, se lahko soočimo s situacijo v kateri smo. V čustveno varnem odnosu nam je dovoljeno najti besede za kakršno koli stisko. To pa je že pogum, ki nas pelje v neko drugo smer. Tukaj ni več prostora za umetno pridobljene potrebe in stvari, ki jih ne potrebujemo. Razširi se nam zavest, da vemo, kaj je dobro za nas in kaj ne ter kje so varni in iskreni odnosi. Predvsem pa, da nam je lahko čedalje lepše tam, kjer vedno lahko iščemo besede za tisto, kar se nam dogaja.

 Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko – raziskovalni center za družino