Prijateljica mi je pred nekaj dnevi rekla, ko sva se končno uspeli po dolgem času skupaj usesti na kosilu, da imam srečo. Jo vprašam: »Pa jo imam res jaz?« Pa mi ona odgovori, da v resnici sploh ne ve več, kaj je to sreča.
Te dni, ko se je sonce skrilo, temperature ohladile, ko je začelo odpadati jesensko listje … enostavno se mi zdi, da smo se zavlekli ali zavlekle v svoje varne cone. Praktično nobena od žensk s katerimi pogosteje komuniciram ne razmišlja o neumnostih, ki so nas pokonci držale vso poletje. Saj veš, tisti zapeljivi pogledi, pa dekolteji, krajša krila, vse z namenom pritegniti kakšen pogled. Saj ne, da bi vezane želele kaj konkretnejšega od pogleda, a priznajmo si, vse potrebujemo občudovalce. Še posebej tiste na daljavo, ki nam dajejo veljavo, kot pogosto menimo. Ja, ja, pustimo dejstva, da nam v resnici dajejo veljavo čisto druge stvari, pomembnejše. Pač, ko je poletje, ko sončni žarki tako neposredno kisajo naše možgane, nam enostavno paše.
Če se vrnem na tisto srečo o kateri je govorila meni draga prijateljica. Govorila o je sreči, ko prideš domov, te tam nekdo počaka. Nekdo, ki ga imaš rad, ki je doma prav tako utrujen kot ti, ki s teboj spregovori besedo, dve, tri, se vname prepir, skupaj pogledata poročila, se spet vname prepir, ker imata pač različna stališča.
Ne, ne. To ni tisto o čemer je ona govorila. Ona je govorila o tem, da ko gredo vse te besede, dve, tri mimo, ko prepirčki izzvenijo, midva leževa skupaj v posteljo, si zaželiva lahko noč, se nama k nogam privije malo dlakasto črno bitje (mačka seveda!) in utoneva v spanec.
Njej srečo predstavlja življenje v dvoje. Tisto, da se res lahko k nekomu zvečer stisneš, ali pa vsaj ležeš poleg njega, da se zjutraj ne zbudiš sam-a in da imaš nekoga od sebi, ko prideš domov, da ga poslušaš in mu tudi ti lahko kaj poveš. To je njena sreča.
No, drugi vidik sreče je pri drugi prijateljici, ki je srečna, da ima nekoga ob sebi, ko začuti, da to potrebuje. Še bolj srečna pa je, ko se zvečer vrne v dom, ki je samo njen, kjer ima svojo svobodo, kjer se k njej prav tako stisne majhno dlakasto bitje, a brez tistega velikega s katerim bi se morala nekaj ur prej pogovarjati, prepirati, usklajevati …
Kaj je moja sreča? Vse to in še več. Rada imam moškega, ki me zvečer počaka doma, ko pridem po zanimivem, včasih napornem dnevu domov. Rada imam tudi, da mi pusti, da si vzamem kakšno uro, dve, tri zase, odtečem, se zaprem v svojo sobo, napišem nekaj strani knjige, članek, odgovorim na malo morje službenih in zasebnim mailov, ustvarim kakšen nov projekt. Rada imam tiste luštne poglede, simpatije (o ja, moj dragi pravi, da se to pri meni očitno nikoli ne bo končalo!) in rada imam, da mi ni vse podarjeno. Rada se borim za vse to, čeprav dejansko prepogosto ni lahko. Še posebej borba za obstoj zakona, ki ne prinaša le užitka, ampak tudi grenke solze, jezna besede, tihe dneve … a na koncu dneva ugotoviš, da je vredno.
Priznam, imam srečo. A ne vsak dan, ne vsako uro. In srečo imaš tudi ti draga prijateljica, ta trenutek. To vem zato, ker imaš tisto, kar imaš rada. In ima »tisto« rado tudi tebe.
Avtor: Mateja
