Skok čez mejo … v najlepše evropsko adventno mesto

849
Utrinki z živahnega Cvjetnega (Cvetnega) trga.

 

Utrinki z živahnega Cvjetnega (Cvetnega) trga.
Utrinki z živahnega Cvjetnega (Cvetnega) trga.

»Dunaj ima Belvedere, Beograd ima Kalemegdan, Ljubljana ima Ljubljanski grad – kaj pa ima Zagreb? Kaj je tisto, kar v Zagrebu velja za ‘to je treba videti!’?« sem nekega lepega sončnega popoldneva, leto preden je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, v prestolnici naše južne sosede ob kavici na Cvjetnem trgu povprašala tam živečega kolega. »Hm, dobro vprašanje,« je odvrnil …

Razgled na mesto z Gornjega grada.
Razgled na mesto z Gornjega grada.

No, po krajšem premisleku pa je Igor nadaljeval, da se v Zagrebu zagotovo velja sprehoditi do razgledne točke na Gornjem gradu, kamor vodi tudi vzpenjača in s katere se vidi mesto. In seveda sem se tja tudi podala. Razgled je bil enak kot pred petimi leti, ko sem mesto prvič obiskala, le več turistov je bilo videti. Prednjačili so Azijci pa tudi nekaj ameriške govorice je bilo slišati. Predvsem po lokalčkih. V teh je Zagreb res živahno mesto; morda tudi zato, ker se v njih še vedno sme kaditi. V kavarnah pa je zanimivo tudi, da imajo nekatere dvojne cenike – eni veljajo dopoldne, drugi popoldne.

Urejenost in živahnost

Le streljaj od razgledne točke stoji cerkev sv. Marka, ki pade v oči z grboma na strehi. Poleg nje je sabor.
Le streljaj od razgledne točke stoji cerkev sv. Marka, ki pade v oči z grboma na strehi. Poleg nje je sabor.

Najbolj vpadljiva stvar v mestu je bila zame ta, da so ljudje hudo urejeni. Zagrebške dame so večinoma dobesedno prelestne, moški pa lepo dišijo po parfumih. Poleg urejenosti pa mestu vlada živahnost na skoraj vsakem vogalu. Če je osrednji Trg bana Jelačića vidno poln mladega in starega, pa atmosfero na mestni tržnici Dolac v neposredni bližini omenjenega trga ustvarjajo prepričljivi glasovi prodajalk in kmetov, ki vsak dan ponujajo svežo zelenjavo in sadje.

Živahno življenje na osrednjem mestnem trgu – Trgu Bana Jelačića.
Živahno življenje na osrednjem mestnem trgu – Trgu Bana Jelačića.

Spet le streljaj od tod se nahaja čudovita katedrala, ki pa so jo v času obeh mojih obiskov – prvega v letu 2008 in drugega letos – prenavljali. Glede na to, da so v Zagrebu skoraj vse velike znamenitosti v dosegu največ pol dneva hoda (kljub temu je atmosfera ob katedrali povsem drugačna kot atmosfera na Trgu bana Jelačića, na kar me je opozorila navdušena mlada bolgarska turistka), skoraj čudi, da je to mesto dom nekaj manj kot 800 tisoč prebivalcem oziroma na širšem območju dobremu milijonu ljudi.

Turiste najbolj pritegne Gornji grad.
Turiste najbolj pritegne Gornji grad.

A bolj kot znamenitosti so me tisto lepo pomlad, ko sem imela priložnost obiskati Zagreb, zanimale zgodbe ali pa vsaj pričakovanja ljudi v času, ko njihova država vstopa v Evropsko unijo. No, kot mi je povedal kolega Igor, pozneje pa potrdil tudi zgovorni taksist, današnji čas ne kaže prav revolucionarnih obetov. Tudi med ljudmi ne. »Služb ni, plače so slabe, cene visoke. Bo EU prinesla še višje?« me je denimo zaskrbljeno pobaral taksist, ki je vedel, da se je to zgodilo v Sloveniji – sploh po uvedbi evrske valute.

Turiste najbolj pritegne Gornji grad.
Turiste najbolj pritegne Gornji grad.

Da se ljudje na splošno ne veselijo priključitve EU, pa je Igor pojasnil s tem, da si v državi niti ne predstavljajo, kaj naj bi to sploh pomenilo. Sam je zaskrbljen, da vodilni ne bodo znali črpati iz skladov EU in da bo treba delati še več za enak učinek. Kot novinar že sedaj dela skorajda neprestano, je pa – kot pravi – vsaj hvaležen za redno službo. Podobno mi je povedala mlada pravnica Ivona, ki je pred kratkim dobila svojo prvo redno službo za tujega naročnika, in to na povsem drugem področju.

Turizem in Unija

Osrednja mestna tržnica – Dolac.
Osrednja mestna tržnica – Dolac.

Na splošno pa kolega Igor o svojem mestu pravi, da bi morali bolje izkoristiti njegov turistični potencial, saj je vendarle ena od bodočih prestolnic Unije, in da ni več vse le v morju in obali. Tako niti ne čudi – tudi če pustimo politične boje ob strani –, da sta dva izmed največjih županskih tekmecev prav župan Zagreba in župan obmorskega Splita.

Zagrebška katedrala iz 11. stoletja je v delu že več let …
Zagrebška katedrala iz 11. stoletja je v delu že več let …

Ivona, ki sicer prihaja iz Dubrovnika, a v Zagrebu živi že več kot desetletje, pa pravi, da je prednost Zagreba pred sicer čudovitim dalmatinskim biserom v tem, da življenje v prestolnici nikoli ne zamre – niti v zimskih mesecih, tako kot se to zgodi v Dubrovniku. Si z vstopom v Evropsko unijo v državi obetajo vsaj še več turizma? »Morda si ga,« bolj kot ne ugiba Ivona, ki pravi, da je slišala, da imajo denimo v njenem rodnem kraju pogumne načrte z novimi igrišči za golf in podobno. Kot pravi, je sicer življenje v Dubrovniku sila drugačno od življenja v Zagrebu tudi zato, ker v prvem mestu ljudje pol leta garajo skoraj noč in dan, medtem ko si drugo polovico leta bolj kot ne privoščijo oddih.

Mestni utrinek.
Mestni utrinek.

V Zagrebu ni tako. Poleg tega, pravi sogovornica, je Dubrovnik čaroben ves dan, v Zagrebu pa se mestni šarm pokaže, ko se sonce že začne poslavljati – ob večerih je mestna atmosfera bolj umirjena in sproščujoča, najbolj je to čutiti na Gornjem gradu.

Glavni kolodvor.
Glavni kolodvor.

Ko sem o Zagrebu razmišljala že po vrnitvi domov, moram priznati, da sem si kar nekaj časa belila glavo s tem, zakaj ob misli na to sicer zelo prijazno in živahno mesto hipoma ne pomislim na nobeno konkretno znamenitost ali kraj, ki bi me v hrvaški prestolnici najbolj osupnil bodisi zaradi svoje duše bodisi zaradi tamkajšnje energije.

Narodna banka v Zagrebu.
Narodna banka v Zagrebu.

Pa sem prišla do svojega odgovora: zato, ker je atmosfera v tem mestu – vsaj zame osebno – neverjetno podobna mestni atmosferi v domači Ljubljani. Ker sem se zlahka sporazumela z ljudmi, ker smo celo podobno razmišljali in se smejali istim stvarem, podobne stvari pa nas tudi skrbijo. Med njimi tudi dogajanje v EU. Morda prav zato privoščim južnim sosedom čim boljšo prihodnost znotraj tega raznolikega političnega kluba …

 

Besedilo in fotografije: Alenka Žumbar Klopčič

Pričujoča reportaža je bila objavljena v reportažni knjigi z naslovom Od Lizbone do Montreala in San Diega – z dobrim namenom, izkupiček katere avtorica posveča v dobrodelne namene, tokrat konkretno trem domačim fantom, ki že večino svojega otroštva živijo v rejništvu.