Se spomnite, ko smo v osnovni šoli delali leksikone? Seveda ne tiste velike učene knjige, ampak zvezke, ki smo jih od začetka do konca popisali z vprašanji, nato pa prijateljem, znancem in predvsem simpatijam dajali v izpolnjevanje. Predvsem so bila ključna, in bilo jih je cel kup, vprašanja o ljubezni. Kakor smo si jo takrat pač predstavljali pri 10, 11, 12-ih letih.
Najbolj zabavno je bilo, ko si seveda najpogosteje nismo upali sami dati simpatiji leksikona v izpolnjevanje, ampak je to moral namesto nas narediti nekdo drug, prijatelj, prijateljica, brat, sestra. Saj ne, da smo s tem še poudarili, da se nekaj dogaja v naših glavah in srcih. Ampak, takrat to ni bilo v mislih. Takrat niti ni bilo možnosti »zasledovati« svojih simpatij na način, kot to lahko počnemo danes.
Prav dobro se spomnim, da je bil kolegici všeč fant, ki je živel v moji soseski. Ona je bila iz sosednjega kraja in ko je prišla do njegovega naslova, sva se morali »tisočkrat« na dan peljati mimo njegovega bloka. Danes bi temu rekli zasledovanje, v odraslem svetu bi lahko zahtevali prepoved približevanja, a takrat je bil to edini način, da morda le izveš kaj o njem, s kom se druži, kako je tisti dan oblečen, kam odhaja. Vsaj za trenutek, ga je želela videti. Pa čeprav skrita za ovinek. Pri 14-ih letih je bil vrhunec tedna ugledati tistega simpatičnega fanta za nekaj trenutkov.
Danes je svet veliko bolj psihopatski. Spet druga kolegica ima simpatijo, ki ne ve, da mu je všeč. Sta prijatelja, seveda na facebooku, kjer ga ona preveri čisto vsak dan. Njegove slike, kaj je napisal, komu je všečkal sliko, katero pesem je objavil, na kateri dogodek bo odšel. Sodobna družabna omrežja so nadomestila leksikone.
Pojavlja se vprašanje, kako potem taki simpatiji pokazati, da ti je všeč? Enostavno, všečkaš vse kar počne. No, ne čisto vse, da ne izpadeš psihopatka. Ampak, to ni dovolj. Všečkov ima lahko več deset všečkov, sploh če je popularen. Njegovo pozornost je potrebno pridobiti na drugačen način. Lahko se poslužujemo “starega” način in se pojavimo na dogodku, kjer je naša simpatija, ali pa enostavno vzpostavimo stik s tem, da ji/mu napišemo zasebno sporočilo. Če zberemo pogum in ne ostanemo le “zasledovalci”.
Vedno znova pa mi po mislih pleše razmišljanje, kako bi se ta oseba počutila, če bi vedela, da jo nadzorujemo. Dejstvo, da je z objavami na facebooku in sprejemanjem prijateljstva dovolila vstop v svoje življenje veliko večjemu številu ljudi kot smo to počeli pred 10, 15 leti niti ne igra take vloge, saj se večina ljudi niti ne zaveda, ko objavi, da to ni več samo njihovo in od tistih s katerimi so želeli deliti.
Ampak … še en primer. Sama imam na facebooku precej prijateljev, pa znancev, pa tudi kakšnega, ki ga še nisem srečala v živo. To najbrž še sledi. Narava dela pa tudi moja osebnost je takšna, da ne kompliciram, da delim le tisto, kar želim in me dostopnost do tovrstnih mojih podatkov niti ne moti. Vem, da če jih kdo želi, bo do njih prišel. Tako ali drugače.
Že nekaj časa nazaj mi je znanec priznal, da redno pregleduje moje slike na družabnem omrežju, da so mu všeč, bla, bla, bla … Priznam, da sem se za trenutek počutila neprijetno, ker sem imela občutek, da to je pa že preveč, da me takole preverja. Ampak, sem se hitro ugriznila v jezik. Sama sem objavila te slike. Sama sem hotela, da jih ljudje vidijo. In sem šla še jaz pregledovati njegove slike. Ustvarjala sem si sliko o njem na podlagi njegovih objavljenih slik. Za razliko od njega se s tem takrat nisem hvalila (no, se očitno zdaj), hotela pa sem vstopiti v njegovo »javno zasebnost« kot je on vstopil v mojo. In moram priznati, da sem se počutila tako kot pri 14-ih letih, ko sva se s kolegico vozili mimo bloka njene simpatije. Kot da počnem nekaj, kar ne bi smela, nekaj prepovedanega, pa vendar nekaj, kar tisti trenutek pač moraš narediti.
No, nič prepovedanega ni, če kdaj pristaneš na facebook profilu svojih facebook prijateljev, sploh če o njih ne veš veliko, pa bi jih rad spoznal. Tam jih boš spoznal na način, kot se ti želijo predstaviti.
Še to, pred nekaj dnevi nas je nekaj kolegic na facebooku dodal med prijatelje vojak iz »domovine čez lužo«. Sem ga dodala in takoj odstranila. Pač, občutek. Me klikne kolegica in vpraša, če ga poznam. Seveda ne. In je na kratko stekla debata o tem, kako nas lahko kdorkoli preverja, vstopa v našo zasebnost. Takole sem ji odgovorila (kopiram): »Itak mi je vseeno kdo me spremlja, ker vem, da nam skoz sledijo, karkoli počnemo in mi je iskreno vseeno. Nisem eden tistih panikov, ki jih skrbi, ker – dejstvo – spremljajo vsak naš korak. Pa naj. Včasih moramo poskrbeti s kakšnimi sočnimi, zanimivimi pogovori, da jim ni preveč dolgčas.« Dejstvo. Jaz se ne sekiram, jaz se ob tem zabavam. Pa ti? 🙂
Mateja
