S krajšimi dnevi ter virusi na pohodu sem bila kar nekajkrat »primorana« pogledati risanko Ledeno kraljestvo. »Samo strah bo tvoj sovražnik«, besede zdravilca trola, ki jih je izrekel mladi kraljici Elzi, so vodile do razmišljanja o strahu in o tem, koliko nas hromi in zakaj je nujen.
Strah je eno od osnovnih čutenj, ki ima ključno vlogo pri tem, da preživimo. Strah je namreč odgovoren za to, da odreagiramo na določene dražljaje, ki jih prepoznamo kot bolečino ali nevarnost. Posledično se s to nevarnostjo tudi soočimo, ji pobegnemo, se ji izognemo ali pa celo zamrznemo. Strah nam s svojo telesno dimenzijo (hitro bitje srca, hitrejše dihanje, stiskanje v trebuhu …) POVE, kdaj moramo biti previdni, kdaj se moramo pripraviti na neko situacijo ali preizkus. Nujen je, da nas odvrne od nevarnih situacij ali nevarnih odnosov.
V Ledenem kraljestvu je strah pognal kraljico Elzo stran od vseh ljudi, v osamo. Koliko pa strah v naši vsakdanjosti, daleč od ledenih palač, trolov in čarovnij, vpliva na polnost našega življenja? Občutka strahu se sicer lahko zavedamo, na mestu pa je, da se zmoremo vprašati: kolikokrat strah vpliva na naše odločitve in vedenje, ne da bi se tega zavedali? Kolikokrat morda odreagiramo z jezo, v resnici pa nas je poleg sramu tudi strah, da bi nekdo videl našo ranljivost? Ste se morda kdaj ujeli v občutek, da nečesa ne zmorete, čeprav z razumom veste, da to ni skladno z realnostjo? Na primer: veste, da v službi niste zadovoljni in bi si želeli iti drugam, vendar se vedno najde nek »ampak«, ki vam preprečuje korak k uresničitvi želja?
V odnosih se pogosto dogaja, da partnerja drug drugega napadata, namesto da bi zmogla tvegati in z iskrenostjo povedati, kaj čutita in želita. V vseh opisanih in mnogih drugih situacijah ter odnosih je (poleg drugih čutenj, seveda) prisoten strah, ki preprečuje, da bi odnose in svoje potenciale lahko živeli v polnosti.
Zakaj nas pretiran strah hromi?
Strah, ki nas varuje pred nevarnostjo, je že prirojen in se nam ga pravzaprav ni treba posebej učiti. Del strahu pa smo dobili skozi izkušnje v življenju, predvsem v primarnih odnosih. Strah pred izzivi, strah pred odnosi, slaba podoba in dvom o sebi ter svojih sposobnostih, strah pred neuspehom imajo svoje korenine že daleč nazaj v otroštvu. Tu se lahko vprašamo, kako varni smo bili kot otroci, torej, v kako varnih odnosih smo živeli? Kdo nas je tolažil in pomiril, ko smo se česa bali ali bili žalosti? Nas je skrbelo za starše? Smo morali vedno ugajati in kako so se starši odzivali ob naših uspehih ali neuspehih? Kdo je bil resnično tam za nas in naše čustvene potrebe?
Otrok za preživetje potrebuje odraslo osebo, da ga pomiri
Otroci namreč za preživetje nujno potrebujejo odraslo osebo, ne samo z vidika zadovoljevanja fizičnih potreb, temveč tudi čustvenih. To pomeni, da vsak otrok potrebuje odraslo osebo, da ga lahko pomiri, ko je v stiski. Strah, ki ni pomirjen, je za otroka lahko usoden. Če smo bili kot otroci v stiskah, strahu pogosto preslišani, spregledani in sami, težje razvijemo mehanizme za umirjanje lastnih strahov tudi v odraslosti. Zato tudi tedaj pogosto čutimo, kot bi se znašli v situacijah, ki so strašljive, neobvladljive in v katerih smo polni nemoči. Dobra novica v takih trenutkih je, da so ti občutki zgolj – občutki. Po drugi strani pa so ravno ti občutki strahu zaradi preteklih izkušenj lahko celo veliko hujši, kot je realna situacija.
Kaj pa sedaj? Najprej je pomembno, da si ozavestimo, da nas je dostikrat oz. prevečkrat strah. Naslednji korak je vprašanje, česa se bojimo in kaj se nam lahko zgodi? Ko počasi dobimo odgovore na to, imamo možnost, da se s hromečim strahom lahko soočimo.
Vedno je na mestu zavedanje, da nismo sami ter da se občutki pojavijo in grejo. Star pregovor sicer pravi: »Strah je v notranjosti votel, okrog ga pa nič ni« in je bil dostikrat podlaga zato, da starši svojih otrok niso slišali in čutili v njihovi prestrašenosti. Tako so otroci odraščali z nepomirjenim strahom.
Pa vendar … Danes živimo v novih odnosih, zopet nas je strah in zopet lahko obupamo nad tem, da bi nas nekdo v strahu začutil in slišal … vse dokler ne zberemo poguma, tvegamo in spregovorimo: »Mene je pa strah, prosim, bodi z menoj«.
Anja Grilc, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale
