Prepiri povzročajo razdalje, drobne pozornosti korake bližje

536

Pred nekaj dnevi sva šla z možem po službi (po dolgem času sva nehala delat skoraj hkrati, če odštejemo, da me je dobre pol ure čakal v pisarni, da sem pozno popoldan odgovorila še na nekaj nujnih mailov) na kosilo. Pogosto si privoščiva in po dolgem dnevu namesto za štedilnik in domačo mizo, zavijeva v kakšno gostilno, restavracijo, kar je pač pri roki in kar pač paše najinim brbončicam. Če si ves dan na poti, ti drugega že skoraj ne preostane. Ker sem bila tisti dan sama precej na tesnem s časom, čakal me je še večerni sestanek, sem sprva vseeno nameravala doma pripraviti eno hitro slastno rižoto, kar mi ne vzame več kot dobre pol urice. Recept zapišem ob priliki.

A glej ga zlomka, moj dragi je med vožnjo proti domu izjavil: Veš kaj, tudi ti si delala cel dan, si zaslužiš, da ti ne bo treba kuhati. Greva nekam nekaj pojest. Sem skoraj dol padla! Saj to, da greva ven jest, res ni nič takega. Prav tako neverjetno rada packam po domači kuhinji in ustvarjam za oba. Ampak, da je naglas povedal kaj takega? No, me je iskreno presenetil. 🙂

Ko sva dodobra napolnila želodčke (kot običajno je moral on pojesti še polovico mojega, zaradi česar je imel spet pridigo), ko je dojel, da bi doma veliko bolj zmerno, pa tudi zdravo jedel, je že tarnal, ampak ok. Njegov namen je bil dober. Pa saj je namen pogosto, najpogosteje dober. Le jaz sem svojeglavain se rajši učim na svojih kot tujih napakah. Večkrat. Tudi takrat, ko skuham trikrat preveč rižote, čeprav me vsakič znova opozori, preveč si dala, riž se bo skuhal. Seveda imam vedno znova in takoj izgovor, da je rižota naslednji dan še boljša (temu ni čisto tako) in jo bova še takrat jedla. Vedno znova mi pove, da on rižote že ne bo jedel drugi dan (čeprav jo vedno prav on poje drugi dan).

Skratka, danes mi gredo po glavi drobne malenkosti, pozornosti vsakdanjega življenja. Se mi zdi, da se prepogosto ne zavedamo izrečenih stavkov, ker so nam že tako samoumevni. Prav tako pogosto ne opazimo majhnih pozornosti.

Še en primer. Pred nekaj dnevi, ko sem že spala, spat sem se odpravila z razbolelo ramo (očitna posledica preveč intenzivne, najbrž tudi nekoliko nepravilne vadbe tisti dan) in me je po dobre pol ure spanca zbudil. Seveda sem začela godrnjati, a ko sem ugotovila, da me budi zato, da mi z blažilno kremo namaže mojo ramo … sem mu bila zelo hvaležna. Zjutraj sem bila, tudi zahvaljujoč njemu, kot nova. 🙂

Z vsakim takim dejanjem imam občutek, da sva si korak bližje, da se bolje razumeva. Seveda prepiri delajo razdalje med nami, so del našega vsakdana. A če teh razdalj ne znamo krajšati z majhnimi pozitivnimi koraki in pozornostmi in se teh majhnih korakov niti ne znamo zavedati, skupaj ne bomo prišli daleč. Vsak zase pač.

Če smo iskreni, pa cilj partnerstva ni, da potujemo vsak zase, ampak, da nova popotovanja ubiramo skupaj, v paru, kajne?

Mateja