Ko ti gre partner tako na živce …

471

… da bi ga najrajši kar pojedla. On pa se ti mirno smeji. Joooooj!

Prideš domov, utrujena, ne najboljše volje. Dan je bil dolg. Lahko uspešen, ali pa tudi ne. Ampak! Ja, ampak, doma te pričaka tečen mož.

Zakaj je on tečen, čeprav je delal veliko manj ur kot ti, sploh ni važno. Lahko ga je razjezilo kakšno sporočilo. Lahko je gledal poročila in ga je kakšna od novic spet zdražila. Lahko je mačka zgrizla njegovo najljubšo igračo (beri kabel za računalnik). Lahko pa je preprosto tečen zato, ker je moral, revež ubogi, preživeti zadnjih 5 ur sam doma, za računalnikom, pred televizijo. Družbo mu je delala samo mačka, medtem ko si ti »pohajkovala« naokrog.

Itak cele dneve delaš. Nikoli nimaš časa zanj. On te pa samo čaka in čaka in čaka … Kako moraš biti taka in pustiti odraslega moškega samega doma?! Sam si mora narediti za jest. Sam te cel dan pogreša in komaj čaka, da te vidi, da ti bo lahko vseeeee povedal. Ja, čisto vse. Tudi kako je mačka prišla iz ene sobe v drugo. In to kar šestkrat v šestih urah!

In potem te še šestkrat vpraša eno vprašanje, na katerega si mu odgovorila že prvič neposredno.

Primer dialoga:
On: »Ali boš šla z mano na obisk k staršem?«
Ona: »Ne, dragi, ne morem, utrujena sem. Res nisem za nikamor več danes, slaba družba bom.«
On užaljeno: »Ves čas me sprašujejo, zakaj ne prideva nič tja!«
Ona počasi izgublja živce, a še vedno mirno: »Pa pojdi danes sam. Tudi jaz grem večkrat k mojim staršem sama, brez tebe.«
On, penasto: »Nikamor več ne greš z mano! Povsod moram iti sam!«
Ona: Ga mirno ignorira. Odide v drugo sobo.

On je tečen. Ti pa utrujena. Fantastičen trenutek, da se skregata. Da končata vsak na svojem koncu stanovanja in jezno pihata.

In potem se ti umiriš. Prideš čez pol ure nazaj v njegovo svetišče (beri: računalniško-televizijski del stanovanja), ampak zdaj pa on kuha še večjo mulo. Kako moraš biti ves dan odsotna, nato pa spet izginiti v svojo sobo in tam še naprej delati. Ne kuhati mulo. On je prepričan, da si šla še naprej delat, ker, itak, ne moreš brez dela.

Spet se začne zgodba ponavljati, on tečen opiše vse, kar se je čez dan zgodilo. Ti, utrujena ne poslušaš, ampak si v svojem svetu … Dokler ne prodre vanj in ponoriš.

Takrat pa se začne njegova neizmerna sreča. On je prepričan, da zdaj pa ima tvojo pozornost. Zmagal je. Na obrazu se mu nariše nasmešek. Postane kar malo srečen. Žena je tečna. Ne on.

In kaj mi za konec prijavi? »Ne smeš reči, da te bom spravil v grob. Moraš reči, da te bom spravil na potovanje in to na način, da boš komaj čakala, da se začne.«

Kaaaj??? Kdo je tukaj v resnici zmešan? 🙂

Mateja

P. S. Še več takih in podobnih zgodb lahko preberete v naši najnovejši e-knjigi: Smo boljši sami ali v dvoje. Preverite TUKAJ.